Ne vstanem ravno pogosto z levo nogo. A danes sem. In ko je človek tečen in v njem kot da migeta od togote, je najbolje da se drži stran od ljudi. Tako kot kdo z drisko na obvladljivem radiusu do wc-ja..
Pa ne mislim, da je slabo razpoloženje direkt nalezljivo, se pa hitro zgodi, da nepredvidljivo hitro vzkipi, kot mleko preko lonca, ali pa nič hudega sluteče, ki mu pridejo na pot, oplazi kot kopriva... In v vseh primerih sledi dodatno delo...
A razlog je vedno lepo poznati... In tako namesto da bi se hranila iz besed predavatelja ali kaj pametnega počela, brskam po spominu in refleksiram minuli večer... In mi je jasno.
Po lepem, a dolgem dnevu me v temi večera na dvorišču pričaka tuj avto...in mož, ki mi v par besedah pove, da je tip od zavarovalnice.
"??? A? Zakaj?"😳
"Je klical da bi se oglasil. Na kratko. Za cca 20 minut."
"In ti si pristal?" 🤔🙄
In ta, sicer prijazen gospod, na uro podlage z "ena na ena" z mojim možem, zdaj obema naklada še dobro uro. In pritiska na vest. In podležem(sicer sem o tem že večkrat razmišljala). Podpišem. Vse ok.
Le ena reč me greni. Ne najdem ji imena. A človek pod našo streho, za našo mizo, potem ko si po telefonu "sfehta" 20 minut, z nejevoljo, ki mu je ne uspe popolnoma prikriti, nama očita, da se pa zdaj ŽE 2URI pregovarjamo, če bomo otroke zavarovali ali ne.
Ne bi bilo vljudno, da bi ga "zabila", da briga njega za najine otroke... In mu povedala, da se mi, ker ne zna nehati, v škatli greje sladka pozornost za mojo družino...
Ja, jezi me ODNOS. In to, da me je pregovoril tujec, ko pa imam vsaj par znancev, ki od zavarovalništva živijo... A niso vsiljivi. Vsaj do mene ne. Mogoče je laže s tujimi ljudmi. Tudi njim.
Stara mama je, nam vnukinjam, večkrat govorila, da lovca pa muzikanta nikar izbirati za moža... Ker ga ne bo veliko doma.
No, ne vem če ne bi jaz hčeram rekla, da zavarovalnega agenta tudi rajši ne. ;) Ne samo, da ga ne bo veliko doma, ampak še "palamudžija" bo...
Je zdaj jasno, zakaj vse te "kao" 10-minutne predstavitve ""skenslam" po hitrem postopku??
Grem delat. Še za eno položnico zraven. Kakorkoli, da bi je le nikoli ne koristili...
Angeli varuhi, prosite za nas!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Utrinek v jutru
Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja ...
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t...
-
Naj-želja, naj-sanje, naj-pesem, naj-okus, naj... Nešteto "naj-ev" imam-o. Največjih, najboljših, najlepših... in lepo je misliti ...
-
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs...
Zanimive humorne slike vsakdanjika pišete, gospa avtorica! Ne vem, le zakaj pa se jezikovno tako opotekate po teh zanimivih zgodbah: greste lepo po slovenski jezikovni cesti, nato pa nenadoma štrbunknete v jarek žlobudravščine (kao-ščine in drugih balkanskih spakedrank), nato opotekavo spet stopite na začetno cesto... Ali si ne bi rajši privoščili malo več iznajdljivosti in jezikovnih veščin v okviru slovenščine? Ko bi se odločili za to, bi bili vaši blogi manj utrudljivi, ker bi vsebovali manj vsakdanjih spakedrank, slengovskih besed, ki so duhamorne zaradi ponavljanj na vseh koncih in krajih. In lep pozdrav.
OdgovoriIzbrišiPozdravljeni.
OdgovoriIzbrišiMeni pa so ravno ti vložki všeč....♥️