A "mučilnice" in "dirke" kot da so v življenju neizbežne. Nimamo vsi enakih psihofizičnih predpozicij, nismo vsi za fizične estreme, nimamo vsi družine, ki postane ekipa in ekipe, ki postane družina...
Moje "dirke" se odvijajo na samem, na skrivnem, brez navijačev, v globinah mojih misli in srca... Ja, ekstra preobčutljiva, "baje"...
In te moje"dirke" se hranijo tudi iz telesa. Kot pijavke srkajo moč in energijo... Izčpavajo. A posamezne telesne opomine preslišiš. Dokler se ne kot da prepletejo v vrv... Slabemu spancu sledi jutro, ko te bolj od žile in ahilke skrbi to, da ti srce razbija kot noro... In težke dopoldanske plane zdaj "lahko" izpustiš...
*****
Tako rada sem ponavljala, da je največja ljubezen dati drugemu svobodo za "ne"...
A vse te, za koga malenkostne, zavrnitve znajo boleti...
Kako sprejeti nerazumljive umike in kot da hotene razdalje, ko pa si prej, ravno zato, ker si se čutil ljubljen in sprejet v lastni nepopolnosti, odprl "vrata" na stežaj?
Kako sprejeti odločitve, ko se čutiš prezrt v nečem, kar ti je drago?
Kako z ljubeznijo sprejeti izbire, ki jih kot starš ne čutiš za najboljše?
Kako?
Kot bi povsod bil odgovor enak: dati drugemu svobodo za "ne"...
Vem, čutim, da imajo vso pravico do "ne". A s porajajočimi zakaji še vedno ne znam...
In v takih trenutkih si ponavljam, da ni nič zaman: nobena misel, nobena solza, noben vzdih..., da ljubezen z vsemi svojimi neopaznimi obrazi ne more izgubiti v nič, ampak se nekako obrne v dobro.
Nekako. Ne nujno po moji logiki, še manj mojih željah.
"Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta preganjaš-sence," pravi Pavček.
A biti sonce pomeni biti Njegov odsev.
Kar pa ne gre dokler se oklepam svojih "senc"...
In skrbi, zamere...so že take sence.
V Tvoje roke, Gospod, izročam sebe in vse meni drage.
Objemi jih, pobožaj in poljubi... Tudi namesto mene. Sploh, ko smo si daleč od oči, da si ne postanemo še daleč od srca...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)