Danes ne morem, da mi misel ne uhaja k vsem poročenim ... Ne vem od kod se mi jemljejo ti "tematski" refreni. :) Tako mi danes v mislih, brez da si brundam, brez da ga slišim, odzvanja refren:"Rad bi se postaral s teboj ..." :)
Kako to, da danes, ko si sopotnika po večini izbiramo po nareku srca, od tolikih velikih ljubezni ostanejo le zlomljena srca? Kako to, da se zakonski "da" zdi nežnejši od milnega mehurčka?
Spomnim se dogodka, ko mi je nekdo, ki se je že spogledoval z "abrahamom" in sem ga videla vsega dvakrat, z jezo in gnevom hitel razlagat' "brodolom" njune dvojine, ki ga je "seveda" v polnosti zakrivila njegova žena ... Po preteku dveh let, ko sta si oba skusila samoto, verjetno tudi kakšna nova "iskanja", pa s čisto drugačnim razpoloženjem in s ponižnostjo priznal, da je bivša žena edina s katero bi se upal postarati, ter da začenjata znova ...
Kako to, da pa nekateri "zdržijo" skupaj, čeprav jim življenje, gledano od zunaj, ni prizanašalo s "trnjem"?
Pri nas imamo taka dva, ki danes že štiriinšestdesetič skupaj stopata v mesec maj...:) Vsi, ki ju poznamo, vemo, da sta si različna. A zdi se da je Bog tega, v čemer je en šibak, drugemu naklonil zvrhano mero ...
Ja, zakoni "padajo", ker ljudje v sebi prepogosto ostajamo kot kujavi otroci, ki se po "kratkem stiku" opravičujejo, da so "nasprotniku" samo vrnili, ker da je on začel ... Če le eden od zakoncev skuša živeti Pavlovo hvalnico ljubezni in v težkih trenutkih, katerih ni obvarovan nihče, v ljubezni sprejme tudi "križ zakončevih muh" ter v dvojino vabi Gospoda, "pregurata" vsako nevihto in grom ... Mogoče se kdaj, na trenutke, celo zazdi, da si kdo z zakonom, čeprav brez krvi, služi "rdeč" venec ... ;)
Zakon ni le romantika poročnega dne in medenih tednov,
zakon je vztrajati v dobrem in slabem,
zakon je držati dano besedo,
in laže je če z vsem bitjem veruješ, da je v dvojini tudi On.
Naša oma in stari ata sta "živ primer". :)
Blagoslovljena sta s skupnimi 64-timi leti in ne le s pogledom na otrok otroke,
ampak tudi že devetimi pravnuki!
Bog ju živi!!!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Utrinek v jutru
Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja ...
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t...
-
Naj-želja, naj-sanje, naj-pesem, naj-okus, naj... Nešteto "naj-ev" imam-o. Največjih, najboljših, najlepših... in lepo je misliti ...
-
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)