Nametani okleski

 Gledam, če bo zagorelo. In razpredam misli. Opazujem plamene, ki nekako kot da ne upajo zaobjeti obline lesa. In primerjam. 

Velikokrat pričakujem, pričakujemo, da nekaj uspe. Čeprav smo vložili le malo napora in ne vse, kar bi lahko. Če bi jaz drobna drva, okleske, kot jim rečemo mi, lepše naložila, bi gorelo drugače ... A jih nisem. In zdaj "izgubljam čas", ko čepim pred ognjiščem in gledam v peč ... V življenju pogosto ni nič drugače. V prvo kdaj bolj površno, nato pa parkrat več truda, da se iz površnosti zgodi vsaj povprečnost ...

No, lahko pa ti trenutki, ki jih, izven plansko, lahko bi se reklo po lastni malomarnosti, "trošim", skoraj na kolenih, postanejo če ne že "sol", pa vsaj ogledalo hvaležnosti za tisočere "malenkosti".   Zdravi smo, ljubljeni, pod lastno streho. Vsak po svoje dajemo "okleske" na domače ognjišče. Toplina niso zgolj fizični "okleski", ampak vsa skrb, vse drobne pozornosti, vse drobne geste naklonjenosti, vsa znamenja, da si pripadamo ...  

Toplina doma je ognjišče ljubezni. Ki ostaja, četudi mi, kot posamezniki, kdaj pozabimo nanj. Dom v preprostosti in skromnosti čaka. In nič ne očita. Dokler  je še kdo tam, dokler se iz daljave še vidi dim, ki se kadi iz dimnika krušne peči ...  

Utrinek v jutru

Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja vprašanje kaj mi je dalo, kaj pustilo, s čim zaznamovalo..

Vsakič bolj se mi zdi, da bi ga, če bi šlo, "preskočila". Lepo, a hkrati eno bolj napornih let. Se mi zdi, kot da me je, tako občutno, "postavilo" v eno dimenzijo, kjer so stvari, kjer so "boji", ki jih moram dobiti sama, kjer so rane, ki jih morem razkužiti s tem, da "kopljem" po njih. Ker so mogoče nastale zaradi odrivanja tistih signalov, ki so bili, pa sem si zatiskala oči, ker jih nisem želela videti, ker sem verjela, da pa ne bo tako. A je. 

Vem, da bi si ne, če bi bila moja vera res trdna in močna, postavljala in ponavljala zakaj-ev. A si jih. Ker bi, če bi lahko, kot pri snemanju filma, kak prizor posnela znova, da bi bila prepričana, da nisem ranila.

Vem, da bi, če bi res zmogla, to lahko preložila Nanj in si rekla, da bo On nosil, (od)rešil moje križ(c)e. A ne zmorem.

Zato se sprašujem. 

Vedno znova. Ker pravzaprav ne vem razloga. Mogoče me te odtegnitve, trganja vezi, razdalje in diagnoze bolijo bolj od tistega momenta, ki je pripeljal do prereza popkovine pri otrocih. Mogoče me je čas našel nepripravljeno. Čeprav ne vem, če bom kdaj pripravljena na izpuščanje do te mere, da ne bo, čeprav v in iz ljubezni, zabolelo. Ne vem. Mogoče sem res preobčutljiva, mogoče je to moja pokora-ne vem. 

Upam in molim pa eno, da vsi ti, ki nas življenje fizično odmika, čutimo, da smo si varen pristan.

"Menjava vlog in pozicij" ...

 Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljskih sestankov... Celo tako daleč gre to, da so bili dnevi, ko bi vsaj eden od staršev, pri najinih štirih, potreboval dar bilokacije ... 

A slej ko prej, vse mine. Prehitro mine. Tako se zdaj, kar se roditeljskih tiče, počutim kot mama edinke. Krila starejših treh so dovolj močna, da frčijo sama zase. Lepo. A hkrati se, kot mama, sploh ko občutim, da me "ne rabijo več", počutim osamljeno, nekoristno ... In v ospredje, kot tihe želje za "češnje na njihovih življenjskih torticah", ne stopajo več samo, pa so pomembne, da ne bo pomote, diplome in druge titule, ampak tudi, ali pa predvsem, hrepenenje, da srečajo, da najdejo sorodne duše, katerih življenja se nato zlijejo v harmonijo. Nič ni boljše zagotovilo za polnost življenja, kot to, da se najdeta dva svetova, z istimi temelji, z enakimi pogledi ...

In se spet učim. Tu ni več vabil na "sestanke", ampak kot mama postajam "nemi" opazovalec ...  

Ali bolje "čakalec", z vzdihi na ustnicah? Čakalec, da povedo, da vprašajo, da me spustijo v njihov svet. Z zavedanjem, da preraščajo gnezdo, da si bodo, slej ko prej, začeli spletati svoja. In z upanjem, da so dobili dobro doto delovnih navad in odgovornosti, ter da njihov ponos ni in ne bo pretrd, da bi prosil odpuščanja in odpuščal. Predvsem pa, da čutijo in bodo nad seboj vedno čutili, ne glede na vse, kar tok življenja najsi bo previdno prinese ali po viharju pusti na obali življenja, kokon ljubezni. Najine in Božje.

Čakam. A vmes...

 Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha.

O tem sem, v teh dneh, razmišljala predvsem s "pozicije" mame. Čakala sem prve gibe, pa prvi jok, prve besede in prve korake. Po večini sama radost. Nato sem dočakala tolike nepričakovane buške in solze, ko je bil moj objem kot najbolj varen svet in poljubček in malo pihanja čudežno zdravilo. Prvi vztrajni in včasih uporniški "bom sam-a" so me, ne da bi vedela, pripravljali na čas, ko jih ne pokrijem več za lahko noč, ko moj "ne" zanje ni več strog, ampak bolj prigovarjajoč, saj odločitve sprejemajo sami ... 

A še vedno čakam. 

Čakam, da izberejo, čakam, da povedo. Čakam, da jim uspe, kar si zadajo. Ni večje radosti, kot biti ponosen na lastnega otroka. A vmes kdaj zadržujem dih in jokam. Molim. 

In čakam. Ter se učim molčati, ko/če me ne vprašajo za svet. A vmes kdaj trepetam. In molim. In upam, da bodo izbrali prav.

In se zavem, da od kar sem mama, moje srce ni in nikoli več ne bo zares samo moje. Ker bo vedno bilo, hrepenelo, trepetalo, bolj kot zame, za njih štiri. 

In čakam.  

In bom čakala. Do kraja. To je moja največja, najlepša in nikoli končana naloga. Da sem jim varen pristan...

Čakaj. Prepusti. Molči. Moli. 

Vedno bolj mi je jasno, da to ni preprosto in ne bo enostavno. Da se tega učim z njimi in ob njih, da zdaj oni novih "dimenzij" učijo mene. Da je čas, ko je nekaj bilo tako kot sem rekla, mimo in da mi ostaja moli, prepusti, molči. In čakaj. Ter ljubi.

Na današnji dan...

 Danes me je na momente odnašalo med spomine. Skoraj četrt stoletja je od takrat, ko sva se poročila. Na ta leta hvaležno gledam kot na čas blagoslova, ki je minil tako hitro, da sploh ne vem kdaj... 

Postala sva starša. Štirikrat! In ta ob rojstvu popolnoma od naju odvisna bitja se zdaj, drug za drugim osamosvajajo. Še poslednja valeta nas čaka letos... Ne vem še kako je (bo) živeti, ko te "ne potrebujejo" več. Kako je ne biti več najpomembnejše in najbolj ljubljeno bitje njihovega življenja...; zaboli, a tako je prav, to pomeni, da bodo znali živeti.

Midva pa se bova učila znova. Biti (samo) drug z drugim. Opazovati njihove zgodbe in se učiti svetovati le takrat, ko bodo za nasvet prosili... Se mi zdi, da sem ta leta na življenje pripravljala predvsem njih, niti malo pa sebe. Rada sem mama, tista "dnevno potrebna " mama, a zanje postaja domače gnezdo pretesno...

V zakonu, po teh letih si že upam reči, pride marsikaj. 

Na momente bi bilo najbolj preprosto reči, da se ne grem več, toda če nisi prevelik egoist, ne moreš misliti le nase...

Sploh pa, mene so učili, da se dana beseda drži... Pa da bi prelomil pred Bogom dano? Zato, ja, verujem in čutim, da zakrament sv.zakona ni "blažev žegen", kot se krivično omadežuje blagoslov skorajšnjega godovnjaka, ampak kot struga za Božjo milost...

Ko si starš, tvoje srce ne bije le zate, ko si starš, imaš odgovornost do otrok. Tudi to, da jim skušaš dati varnost in toplino doma.

Odnaša me med spomine, tudi med najine svate... Tolikih ni več tu... Življenje je (pre)kratko, da bi si ga grenili, življenje je tako zelo krhko, da bi ga bilo škoda pozabiti živeti in s trmastim vztrajanjem teptati srečo bližnjih..., najbolj pa je škoda, da bi danes pozabili ljubiti... Ker jutrišnji dan ni nujno da pride...

"Nihče ni izključen, kdor se sam ne izključi."

 V teh dneh se mi v glavi znova in znova prebujajo misli, ki jih z lahkoto povežem s kom, ki je zaznamoval moje življenje. Mnogokrat se mi zdi, da me to citati kot da znova "nacentrirajo".

   "Nihče ni izključen..." Ima me, da bi misli oporekala, a vendar ji nazadnje dam prav. Vsakdo zase ve, zakaj se umika od nekod... Pa vendar se me, v kolikor se trudimo živeti pristne relacije odnosov, vsak umik, hote ali nehote, dotakne in odpira mnoge zakaj-e.  

Mnogi starši, se srečujemo s tem, ko otroci "zavržejo" kaj od tega, kar smo jim skušali pre-dati kot doto za življenje. 

Mnogokrat se sami počutimo kot pozabljena, če ne že zavržena prtljaga ob "caminu" koga od teh, za katere smo mislili, da smo si opora in navdih...

Nato, najpogosteje, človek izpraša sebe, če je ranil drugega, dal povod za umik. Samoobtoževanje je huda mora, je kot oblak, ki iz dneva v dan postaja bolj črn in bolj težak...

Modrost je, če znaš, čeprav z otožnostjo v srcu, dati drugemu svobodo za ne in hkrati ne "zapirati vrat". A pot do tam, da se sprijazniš, ni preprosta. Lažje je, če veš, da četudi se zarastejo stezice med nami, ostaja neskončnost in neomejenost znotraj miselnega in duhovnega sveta. Dobra misel in molitev nimata mej.

Zato, ja, nihče ni izključen, kdor se sam ne izključi, toda velja tudi  nasprotno... Nihče me ne more izključiti, ko ti želim dobro, ko molim zate... In nihče me ne bo prepričal, da se dobra misel kar izgubi...

* "Nihče ni izključen kdor se sam ne izključi" , je velikokrat  ponovljena misel našega pokojnega župnika.

Na prvi dan leta...

 1.januar je. Ne vem kam se bolj "oziram", naprej ali nazaj? Prepletam hvaležne spomine in zaupanje, da bo tudi v naprej vse kot je najbolj prav...

V minulem letu je bilo nekaj "trdih orehov", a vendar sem obdarjena s spominom, ki dogodke, ki niso vredni spominjanja, nekako ali shrani s pogledom iz bolj prijaznega zornega kota, ali pa jih preprosto da pod "delete".

V spominsko knjigo mi je osnovnošolska učiteljica (takrat še tovarišica), slavistka, zapisala misel Iva Andriča:"Toliko stvari smo se v življenju bali. Pa se ni bilo treba. Treba je bilo živeti." Se mi zdi, da se misel popolnoma zlije z "dovolj je dnevu lastna teža."

Ko pogledam nazaj, si pojem Tako kot je, je prav . Ko se zaprejo ena vrata, se odprejo druga...

Ja, hvaležna sem. Za družino, odraščajoče otroke, za to, da smo kolikor toliko zdravi, hvaležna za ljubo zemljico in topel domek, hvaležna za novo službo, ki me je postavila pred kakšen izziv, a mi hkrati poslala na pot tolike čudovite ljudi... Hvaležna, da sem nekako pomirjena s svojim življenjem, da pravzaprav živim svoje sanje, hvaležna, da čutim Božji blagoslov...

A še vedno se učim... Premagovati sebe. Sprejemati in dopuščati, da ti misliš drugače. Še vedno se učim ne biti užaljena. Še vedno se oklepam lastnega prav in dopuščam, da me pretirana skrb dobi v svoj primež, še vedno se obnašam kot bi bila nenadomestljiva. In še vedno se srce in glava dajeta, ko je treba prepuščati, ko je moč le izročati... 

Bog daj, da bi bilo komaj začeto leto, leto vztrajanja v malih, dobrih namerah..., da bi mala dejanja prekipevala od veliko ljubezni... 

Vedno bolj se mi zdi, da nočem zares "odrasti". Ker ko se neha "rast", ko je končano "pomlajanje", ostane le nekaj, kar vodi k praznini. Ta pa sploh nima veze z leti. Preveč mladih obrazov je kot bi se jih, zaradi te praznine, dotaknil hlad. In mnogo onih, ki na jesen življenja, navkljub križem žarijo... In ti so v zgled in v navdih. Tudi na 1.januar. Ker so znamenje in dokaz, da je treba, kljub strahovom, kljub križem,ki jih nalaga življenje, zgolj in samo živeti... Z zaupanjem, da je in bo, vse tako kot je prav!