1.januar je. Ne vem kam se bolj "oziram", naprej ali nazaj? Prepletam hvaležne spomine in zaupanje, da bo tudi v naprej vse kot je najbolj prav...
V minulem letu je bilo nekaj "trdih orehov", a vendar sem obdarjena s spominom, ki dogodke, ki niso vredni spominjanja, nekako ali shrani s pogledom iz bolj prijaznega zornega kota, ali pa jih preprosto da pod "delete".
V spominsko knjigo mi je osnovnošolska učiteljica (takrat še tovarišica), slavistka, zapisala misel Iva Andriča:"Toliko stvari smo se v življenju bali. Pa se ni bilo treba. Treba je bilo živeti." Se mi zdi, da se misel popolnoma zlije z "dovolj je dnevu lastna teža."
Ko pogledam nazaj, si pojem Tako kot je, je prav . Ko se zaprejo ena vrata, se odprejo druga...
Ja, hvaležna sem. Za družino, odraščajoče otroke, za to, da smo kolikor toliko zdravi, hvaležna za ljubo zemljico in topel domek, hvaležna za novo službo, ki me je postavila pred kakšen izziv, a mi hkrati poslala na pot tolike čudovite ljudi... Hvaležna, da sem nekako pomirjena s svojim življenjem, da pravzaprav živim svoje sanje, hvaležna, da čutim Božji blagoslov...
A še vedno se učim... Premagovati sebe. Sprejemati in dopuščati, da ti misliš drugače. Še vedno se učim ne biti užaljena. Še vedno se oklepam lastnega prav in dopuščam, da me pretirana skrb dobi v svoj primež, še vedno se obnašam kot bi bila nenadomestljiva. In še vedno se srce in glava dajeta, ko je treba prepuščati, ko je moč le izročati...
Bog daj, da bi bilo komaj začeto leto, leto vztrajanja v malih, dobrih namerah..., da bi mala dejanja prekipevala od veliko ljubezni...
Vedno bolj se mi zdi, da nočem zares "odrasti". Ker ko se neha "rast", ko je končano "pomlajanje", ostane le nekaj, kar vodi k praznini. Ta pa sploh nima veze z leti. Preveč mladih obrazov je kot bi se jih, zaradi te praznine, dotaknil hlad. In mnogo onih, ki na jesen življenja, navkljub križem žarijo... In ti so v zgled in v navdih. Tudi na 1.januar. Ker so znamenje in dokaz, da je treba, kljub strahovom, kljub križem,ki jih nalaga življenje, zgolj in samo živeti... Z zaupanjem, da je in bo, vse tako kot je prav!
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)