Gledam, če bo zagorelo. In razpredam misli. Opazujem plamene, ki nekako kot da ne upajo zaobjeti obline lesa. In primerjam.
Velikokrat pričakujem, pričakujemo, da nekaj uspe. Čeprav smo vložili le malo napora in ne vse, kar bi lahko. Če bi jaz drobna drva, okleske, kot jim rečemo mi, lepše naložila, bi gorelo drugače ... A jih nisem. In zdaj "izgubljam čas", ko čepim pred ognjiščem in gledam v peč ... V življenju pogosto ni nič drugače. V prvo kdaj bolj površno, nato pa parkrat več truda, da se iz površnosti zgodi vsaj povprečnost ...
No, lahko pa ti trenutki, ki jih, izven plansko, lahko bi se reklo po lastni malomarnosti, "trošim", skoraj na kolenih, postanejo če ne že "sol", pa vsaj ogledalo hvaležnosti za tisočere "malenkosti". Zdravi smo, ljubljeni, pod lastno streho. Vsak po svoje dajemo "okleske" na domače ognjišče. Toplina niso zgolj fizični "okleski", ampak vsa skrb, vse drobne pozornosti, vse drobne geste naklonjenosti, vsa znamenja, da si pripadamo ...
Toplina doma je ognjišče ljubezni. Ki ostaja, četudi mi, kot posamezniki, kdaj pozabimo nanj. Dom v preprostosti in skromnosti čaka. In nič ne očita. Dokler je še kdo tam, dokler se iz daljave še vidi dim, ki se kadi iz dimnika krušne peči ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)