V teh dneh se mi v glavi znova in znova prebujajo misli, ki jih z lahkoto povežem s kom, ki je zaznamoval moje življenje. Mnogokrat se mi zdi, da me to citati kot da znova "nacentrirajo".
"Nihče ni izključen..." Ima me, da bi misli oporekala, a vendar ji nazadnje dam prav. Vsakdo zase ve, zakaj se umika od nekod... Pa vendar se me, v kolikor se trudimo živeti pristne relacije odnosov, vsak umik, hote ali nehote, dotakne in odpira mnoge zakaj-e.
Mnogi starši, se srečujemo s tem, ko otroci "zavržejo" kaj od tega, kar smo jim skušali pre-dati kot doto za življenje.
Mnogokrat se sami počutimo kot pozabljena, če ne že zavržena prtljaga ob "caminu" koga od teh, za katere smo mislili, da smo si opora in navdih...
Nato, najpogosteje, človek izpraša sebe, če je ranil drugega, dal povod za umik. Samoobtoževanje je huda mora, je kot oblak, ki iz dneva v dan postaja bolj črn in bolj težak...
Modrost je, če znaš, čeprav z otožnostjo v srcu, dati drugemu svobodo za ne in hkrati ne "zapirati vrat". A pot do tam, da se sprijazniš, ni preprosta. Lažje je, če veš, da četudi se zarastejo stezice med nami, ostaja neskončnost in neomejenost znotraj miselnega in duhovnega sveta. Dobra misel in molitev nimata mej.
Zato, ja, nihče ni izključen, kdor se sam ne izključi, toda velja tudi nasprotno... Nihče me ne more izključiti, ko ti želim dobro, ko molim zate... In nihče me ne bo prepričal, da se dobra misel kar izgubi...
* "Nihče ni izključen kdor se sam ne izključi" , je velikokrat ponovljena misel našega pokojnega župnika.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)