Danes me je na momente odnašalo med spomine. Skoraj četrt stoletja je od takrat, ko sva se poročila. Na ta leta hvaležno gledam kot na čas blagoslova, ki je minil tako hitro, da sploh ne vem kdaj...
Postala sva starša. Štirikrat! In ta ob rojstvu popolnoma od naju odvisna bitja se zdaj, drug za drugim osamosvajajo. Še poslednja valeta nas čaka letos... Ne vem še kako je (bo) živeti, ko te "ne potrebujejo" več. Kako je ne biti več najpomembnejše in najbolj ljubljeno bitje njihovega življenja...; zaboli, a tako je prav, to pomeni, da bodo znali živeti.
Midva pa se bova učila znova. Biti (samo) drug z drugim. Opazovati njihove zgodbe in se učiti svetovati le takrat, ko bodo za nasvet prosili... Se mi zdi, da sem ta leta na življenje pripravljala predvsem njih, niti malo pa sebe. Rada sem mama, tista "dnevno potrebna " mama, a zanje postaja domače gnezdo pretesno...
V zakonu, po teh letih si že upam reči, pride marsikaj.
Na momente bi bilo najbolj preprosto reči, da se ne grem več, toda če nisi prevelik egoist, ne moreš misliti le nase...
Sploh pa, mene so učili, da se dana beseda drži... Pa da bi prelomil pred Bogom dano? Zato, ja, verujem in čutim, da zakrament sv.zakona ni "blažev žegen", kot se krivično omadežuje blagoslov skorajšnjega godovnjaka, ampak kot struga za Božjo milost...
Ko si starš, tvoje srce ne bije le zate, ko si starš, imaš odgovornost do otrok. Tudi to, da jim skušaš dati varnost in toplino doma.
Odnaša me med spomine, tudi med najine svate... Tolikih ni več tu... Življenje je (pre)kratko, da bi si ga grenili, življenje je tako zelo krhko, da bi ga bilo škoda pozabiti živeti in s trmastim vztrajanjem teptati srečo bližnjih..., najbolj pa je škoda, da bi danes pozabili ljubiti... Ker jutrišnji dan ni nujno da pride...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)