Zakonske slike

V teh dneh se mi v glavi pojavljata dve podobi, ki sta se me v minulih dneh dotaknili. Prva sta mož in žena, ki sta se našla v letih, ko večini zakoncev že postane samoumevno taksiranje vnukov. Ona dva pa, zdaj ko on začenja osmo desetletje, nimata skupnih let še niti do polovice prve okrogle obletnice.  A ko se pred skupinico njima dragih on ljubeče zahvali njej, ker mu vedno stoji ob strani, se mu v ganljivi hvaležnosti zatrese glas. Tako lepa sta, ko se, brez da bi jima bilo nelagodno, objameta in poljubita. Verjetno imata drugačne prioritete kot ostali sveži zakonci. Okusila sta "breme samote, osamljenosti", verjetno se bolj zavedata, da sta si dar. Vsem drugim pa kot da rahlo sprašujeta vest.

Druga "slika" pa mi je prišla na uho.  Sta po stažu starejša, a po letih dosti mlajša zakonca. Njo vsi poznamo kot skrbno, marljvo.., a mož jo nenehno "popravlja". In ko mu je tako, enkrat med kot da nenehnim samozagovarjanjem na zatožni klopi, rekla, da zakaj je pa nikoli ne pohvali, ji je zmogel reči, da oblečt' se pa zna. 😏 Tega bi jaz sama, ker imam pri tem, da "oblečt' se pa zna", večkrat zares "prste zraven", moral biti vesela. Pa nisem. Ker me boli duša. Ne vem kdo se mi smili bolj. On? Ali ona? On, ker je v samoumevnosti kot da slep ali ona, da mu, da si, to dopusti? Ne vem.

Verjetno bi boljši odgovor, njima in nam, dala onadva zelena zakonca v zrelih letih. V samoumevnosti drug z drugim kaj hitro lahko začnemo ravnati kot svinje z biseri. In vse to pogosto ne le v zmoti, ko bi se nam sosedove lesnike zdele boljše od domačih žlahtnih sadežev, ampak, ker se nam v zaslepljenosti zdi, da je pa poprh sosedovih bolj mamljiv od naših. In tako si grenimo življenja. Namesto da bi si bili "najboljši par". In nehote, z dejanji, dajemo slabe "signale" mlajšim. 

Leta pa (nam) minevajo v iluziji, da nas čaka še veliko okroglih... Pa bi bilo lahko čisto drugače. In to ne le, če se, kot verjetno ona prva dva, zavedaš, da težko verjetno, da vama bo (tu) dana skupna vsaj četrt stoletja...

Na pol poti do zlate ...

Včasih si mi zdi, da se moči uma niti približno ne zavedamo. Nisi to kar ješ, ampak to, kar misliš si. Moč misli je skorajda brezmejna. Včasih te lastna misel prime v "kremlje", drugič ti daje upanje proti upanju. Zna biti celo kot bi razum izgubljal samega sebe.

Čuden klopčič se mi mota po glavi zadnje dni. Če ga analiziram, ali bolje rečeno skušam, čisto laično, razčleniti na osnovne korene, se mi ponuja par iztočnic. 

Zagotovo to, da v teh dneh mineva četrt stoletja od kar sem, sva si, rekla "da". Laž bi bila, če bi rekla, da je tako, kot sem si takrat predstavljala. Verjetno bi oba lahko kdaj, na momente, obupala drug nad drugim. Če si ne bi bila obljubila, da ostajava drug ob drugem za zmeraj. Ko srečaš človeka, ki je (ali pa se vsaj zdi) kot manjkajoči puzzle, dobi življenje eno posebno dimenzijo, je kot bi živel na (po)polno, tako kot sam nisi ne zmogel, ne znal. Lepo je opazovati zaljubljene ljudi ... Imajo en poseben zanos, imajo posebno (za)upanje v človeka ob sebi. Žarijo. Ne le ko so drug ob drugem, ampak že ko izgovorijo drugega ime... 

In potem mi je danes priletel na družbeni zid del (do konca ga ne morem prebrati brez naročnine) Delovega članka. In me potrdil o drugi nitki, ki se mi zapleta v misli ... Danes imamo problem s sprejemanjem odločitev. OD-ločitev pomeni izbrati nekaj, nekoga in hkrati ločiti se od vsega drugega.  No, še bolj imamo problem z vztrajanjem. Z lahkoto najdemo opravičilo ne le za opustitev nečesa, kar se nam ne da več, temveč tudi za konec zveze z nekom, ki nam ne vzbuja več metuljčkov v trebuhu.  A življenje v dvojini niso samo metuljčki, ampak tudi trni, s katerimi drug drugega, ko si upamo biti pristni v svoji resničnosti, ranimo. Največja vrednost zakonca ni v trr-ju, gigantskih šopkih za obletnice in valentinovo, ampak v tem, da veš, da ta človek ob tebi ne bo nikoli obupal, da ostaja, vztraja ob tebi v vseh zakonskih okoliščinah (te znajo biti še bolj burno nepredvidljive od vremenskih), da te bo skril v svoj objem, obrisal solze in vedno znova oprostil ali se opravičil.

In potem se zaveš, da ne bi (več) znal živeti sam. 

Zato se v teh dneh sončim v hvaležnosti...  Najprej za naju in štiri čudovite ljudi, ki so zrasli iz najine ljubezni. Pa za vse lepo, dobro, za spomine, nenazadnje za vsa "brušenja" in "dleta" s katerimi sva se, tako drug ob drugem, kot tudi drug drugega klesala. In za "spomin zlate ribice", ko gre za tisto, kar bi bilo bolje, da bi si bila prizanesla. 

Življenje v dvoje ni (vedno) potica. Je pa vredno truda. Gre. Z zaupanjem v Božjo pomoč in prizanesljivostjo do drugega.

p.s.: Me je najstarejša vprašala, če bi se poročila, če bi ne bila noseča. Ja, bi se. Tudi danes bi se. Znova in spet. Ker je vredno. Ker varnost odnosa "za vedno" daje  tisti pravi okus vsakdanu, ker golo bivanje spremeni v življenje. Ko ob sebi opazuješ miren sen nekoga, ki ga imaš rad, in on tebe, je v duši spokoj. 

In leta minevajo. Preden se zaveš, zavem bova tam, kjer se s Smolarjem začneš strinjati, da je za naju pomlad že mimo ...

Pogled v temnejše kotičke

 V teh dneh se v mojih mislih pojavlja mineštra misli, pričakovanj in obžalovanj. Ter strahov. Jezna sem nase, ker ti slednji rastejo ter preraščajo moje zaupanje in kot da šibijo mojo (ne)vero ...

Ni dneva, da sem med te misli ne pripeljejo besede najine prvorojenke, ko kot piko na i pripovedovanju o odgovoru na lastne zagonetke, z nasmehom doda: "Božji humor". Ta drobna, pred leti tako nebogljena bitja, me preraščajo v vseh pogledih, tudi v globini, širini, moči vere. Te se ne da ujeti v nobeno mersko enoto.  Vidi se zgolj "posledice", čuti se zaupanje in mir. 

Zdi se, da je največja pokora v življenju to, da si ranil L(l)jubljenega. To je trn, ki najbolj zbada. Ko se oziram nazaj, ne le ker se v teh tednih prepletajo obračuni minulega in pričakovanja začetega, ampak tudi, ker se nas vedno manj zbere na skupnih obedih, ker čutim, da otroci, vsak po svoje, začenjajo svoje zgodbe, se zdrznem ob misli, da sem jim "naložila tudi prtljago", ki jim "reže krila"...

 Življenje ni potica. Kdaj pa kdaj človekovo notranjost preplavi tornado, kdaj glava postane kot "ekonom lonec" .. in takrat  besede "buhnejo z vso silo". V tiste, ki niso nič krivi, najpogosteje v najbližje ... Ja, ko se je vsega preveč nabere, bruha iz mene, tudi kaj, kar ne mislim zares. Ker si takrat nisem kos, ker kot da se "borim" za preživetje .... 

Ja, besede pustijo sled ..., ene žlahtnijo, druge bolijo...On pa celi rane. Tudi tvoje, tudi moje. Ker se jih, ko mu priznamo svoje kikse, ne spominja več. Ker nas presega v odpuščanju, mi pa rabimo čas, še bolj pa pomirjenost z lastnim življenjem.