Majhni otroci, majhne skrbi...

 ...je ponavadi rekla naša oma, ko me je pri malčkih kaj pretirano skrbelo. Takrat se mi je to zdelo nekaj zlajnanega in hkrati nepredstavljivega... Zdaj, ko se od četverice najst drži le še najmlajše, še kako dobro razumem. Kot dežnik nad njihovimi koraki in odločitvami, ki kažejo kot, da so namenjene k takim ali drugačnim zastavljenim ciljem, pa je skrb in strah, da bi kdo "skrenil" s prave poti. 

A kaj je, po moje, zanje prava pot?

Vsak imajo svojo. Želim si jih videti srečne in izpolnjene, ter da bi živeli vrednote, ki sva jim skušala pokazati in dati. 

Ponosna in hvaležna sem, da so se vsi štirje razcveteli v mlade ljudi s plemenitim karakterjem. A  treba je tudi malo "sreče". Tej sreči pri pomembnih odločitvah jaz pravim blagoslov.

Kaj mi preostane kot mami?  Fizično kot da zdaj, ker se hiša prazni, rabim bolj jaz njih, kot oni mene... Ta skrb zanje pa je kot ohranjevalnik na računalniku... Umakne se le, ko me  polno "zaposli" kaj drugega.  Nato znova "udari". 

Nosim jih v srcu, molitvah, vzdihih.. Ne razlagam jim prevec o tem. Ker kot jaz takrat ome, tudi oni mene ne bi razumeli...

Z "m-m-p" (molci-moli- prepusti) imam pač še vedno težave...

Za prvi "m" kot mama čutim "dolžnost"(beri:sem težko tiho), da jim povem za tiste plati, ki jih v mladosti spregledajo, za drugi "m" mi včasih "zmanjka" časa.. "Prepusčati" pa je znamenje vere...zato:"Gospod pomagaj moji neveri!" In varuj otroke stranpoti! 🙏