Zunaj se drevesa, vedno bolj gola, sramežljivo izmikajo vetru, jaz pa se, v spominih, sprehajam med žitnini polji ... :)
Že kot dekletce sem njivo pšenice še posebej skrbno opazovala ... Tako zelo so me mamili ti rdeči cvetovi... in ni bilo vseeno, če sem ga ugledala sama ali pa katera od sester ...
Skoraj nemogoče je bilo upreti se in ga pustiti rasti, cveteti, živeti ...
Bil je tako mamljivo lep, vabil je otroške dlani, pa čeprav je vedno sklonil glavo še preden je prišel do vaze, ki jo je pogosto nadomestil kar kak kozarec ...
Kako težko sem razumela starša, ki sta rekla, da je to kot plevel in zavidala sem njivam, ki so imele kar cele obrobe krvavo rdečih, svileno žametnih cvetov ...
Z leti je mak dobival nove prispodobe. Ne trgam ga več med pšenico na domači njivi, pravzaprav niti žitno polje ni več isto ... Takrat smo ob žetvi pobirali klase, ki so ostajali za snopi, danes pa kombajn mestoma zlatih zrn kar nasuje po prsti, ki mu je bila kot zibel ...
Takrat sem bila žalostna, ko sem videla makove cvetove, ki so odvrgli cvetne listke, in je od njih ostala le glavica, ki je upogibala stebelce ... Danes me mak nagovarja znova in znova, pravzaprav se mi včasih zazdi, da mi služi za prispodobo kar naprej ...
Žareč, kot mladost,
nežen kot prvi poljub,
ranljiv kot srce, ki ljubi,
rdeč kot kri...
A cvet ne traja večno,
kot marsikaj v življenju, kot življenje samo ...
In ko se obsuje lepota, ki mami pogled,
ostane tisto, kar res ne privablja oči,
a je pogoj, da naslednje leto cvet spet žari...
Kot človek, kot življenje ...
NIČ ni zaman ...
Včasih se iz bolečine rodi najlepši cvet, včasih nič kaj mamljiva zunanja podoba skriva bogastvo, ki bi ga kdo kupil s "cigli" zlata, a ni nikoli naprodaj ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)