Več kot dvajset let je, odkar sem z zadnjim spričevalom odhajala iz osnovnošolskih klopi in sledila svojim sanjam, čeprav so skoraj vsi mislili/vedeli, da je to, kar počnem, napaka.. Ata in mama sta čutila mojo strast in sprejela mojo odločitev. Mogoče so imeli na nek način drugi prav. Izkazalo se je namreč, da zgolj od veselja ne moreš živeti... A navkljub vsemu sem še danes hvaležna staršem, da sta mi takrat dala svobodo, da mi nista pustila grenkega priokusa prisile, nenazadnje, da vem, da sem se tako odločila sama.
 |
| foto:Ujeti trenutki-Manica |
Ko sem v tem jutru opazovala otroške bučke, ki še mirno spijo, me je kot že mnogokrat preplavilo zavedanje, čudenje in hvaležnost nad vsem tem, kar imam, kar mi je podarjeno, in se nikakor ne da, hvala Bogu, preračunati v denarno valuto..
Imam družino. Imam otroke, ki imajo svoje sanje. Mogoče se tudi danes komu zdijo norost, a sama jim jih ne bom branila. Verjamem vanje. Čutim, da se zato, da sledijo enim sanjam, odrekajo mnogim drugim... In to je življenjska sila, to je strast, ki spreminja svet, predvsem pa dela ljudi srečne in izpolnjene. Več si za lastne otroke ne morem želeti...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)