Tako. Že od nekdaj mi je ležala pisana beseda, pravzaprav se še iz šolskih dni spomnim, da je bila pola papirja pri šolski nalogi premajhna.. :) Pogosto se mi zdi škoda besed in misli, ki se mi tkejo v glavi, nato pa utonejo v pozabo.. Naj tale blog s pomenljivim naslovom "Šepet s seboj, Teboj", postane zbirališče mojih besed, tudi tistih, ki so bile objavljene kje drugje, pa tudi neizrečenih misli, ki se rojevajo v trenutkih, ko sem fizično sicer polno zaposlena, misel, duša, srce pa jadra...
Vse dobro!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Utrinek v jutru
Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja ...
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t... -
Naj-želja, naj-sanje, naj-pesem, naj-okus, naj... Nešteto "naj-ev" imam-o. Največjih, najboljših, najlepših... in lepo je misliti ... -
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs...
Naj bodo zapisane (pa tudi vse izrečene in neizrečene) besede zdravilne.
OdgovoriIzbriši