Tako. Že od nekdaj mi je ležala pisana beseda, pravzaprav se še iz šolskih dni spomnim, da je bila pola papirja pri šolski nalogi premajhna.. :) Pogosto se mi zdi škoda besed in misli, ki se mi tkejo v glavi, nato pa utonejo v pozabo.. Naj tale blog s pomenljivim naslovom "Šepet s seboj, Teboj", postane zbirališče mojih besed, tudi tistih, ki so bile objavljene kje drugje, pa tudi neizrečenih misli, ki se rojevajo v trenutkih, ko sem fizično sicer polno zaposlena, misel, duša, srce pa jadra...
Vse dobro!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Majhni otroci, majhne skrbi...
...je ponavadi rekla naša oma, ko me je pri malčkih kaj pretirano skrbelo. Takrat se mi je to zdelo nekaj zlajnanega in hkrati nepredstavlj...
-
V minulih tednih je naša najmlajša entuziastično razvijala svojo podjetniško idejo. Seveda ni šlo niti približno vse po planu in dan pričako... -
"Srečal sem goslarja, bil je slep. Rekel mi je: Sinko, svet je lep." Začudil sem se: "Svet, da je lep?" "To boš ... -
Nobena skrivnost ni, da mi zima in mraz nista preveč pri srcu. Najraje namreč zimo, sploh ples snežink, opazujem s tople krušne peči.. V te...
Naj bodo zapisane (pa tudi vse izrečene in neizrečene) besede zdravilne.
OdgovoriIzbriši