Tako. Že od nekdaj mi je ležala pisana beseda, pravzaprav se še iz šolskih dni spomnim, da je bila pola papirja pri šolski nalogi premajhna.. :) Pogosto se mi zdi škoda besed in misli, ki se mi tkejo v glavi, nato pa utonejo v pozabo.. Naj tale blog s pomenljivim naslovom "Šepet s seboj, Teboj", postane zbirališče mojih besed, tudi tistih, ki so bile objavljene kje drugje, pa tudi neizrečenih misli, ki se rojevajo v trenutkih, ko sem fizično sicer polno zaposlena, misel, duša, srce pa jadra...
Vse dobro!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t... -
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs... -
Včasih si mi zdi, da se moči uma niti približno ne zavedamo. Nisi to kar ješ, ampak to, kar misliš si. Moč misli je skorajda brezmejna. Včas...
Naj bodo zapisane (pa tudi vse izrečene in neizrečene) besede zdravilne.
OdgovoriIzbriši