Telovo. Praznik, ki ga imam živo v spominu še iz otroških let... V najlepši oblek'ci, s polno košarico cvetja... Spomnim se, da smo cvetje trosili kar od oltarja do oltarja po cerkvi. So bili res še tako železni časi??
Čas. Hitro teče, pravzaprav beži. Zdaj košarico s "nasmukanimi" listki vrtnic in vsega kar po gredicah cveti, komaj čaka le še naša najmlajša...
Upam, da ji bo ta praznik ostal nekaj posebnega tudi po tem, ker je to edini dan v letu, ko ne le dovolim, ampak tudi sama trgam cvetove vsepovprek... :)
četrtek, 19. junij 2014
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Utrinek v jutru
Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja ...
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t...
-
Naj-želja, naj-sanje, naj-pesem, naj-okus, naj... Nešteto "naj-ev" imam-o. Največjih, najboljših, najlepših... in lepo je misliti ...
-
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)