Ko te nagovorijo "zokni" brez para ...

Včerajšnji dan je bil prekratek in tako mi je nekaj ostalo za danes zjutraj ... Ko sem "ženila" nogavice, me je spreletela misel ...
Še prej pa naša "pravljica"...
Premnogim našim nogavicam se dogaja, da jih par zapusti, pravzaprav izgine neznano kam, in to ponavadi potem, ko "pregurata" prenekatero preizkušnjo zadušljivosti prepotenih nog v zdelanih teniskah ... Se pa najde kakšna taka, ki svoj "zokn" zapusti kar takoj po prvi skupni nalogi..:) Po kopeli in "welnesu" bobna sušilnega stroja ena nogavica izgine brez sledu, kot bi se vdrla v zemljo ... Sumim, da jim je sam pralni stroj zvodnik ..., kaj pa vem, mogoče jim obljublja svet brez žuljev in potu, skratka večne Tenerife; končajo pa, ko želijo pobegniti, še v večjem "dreku" ... Tako tista, ki ostane, pristane v posebnem azilu sorodnic z isto zgodbo, v plastični vreči, ko čakajo na dan D v upanju, da se njena polovica vrne ...

Ko sem danes "mešala" med njimi, se mi je zazdela ta nabasana vreča z nogavicami brez parov prispodoba za marsikaj iz mojega vsakdana ...
Prav tako spravljam med nikoli odpisane "stvari", v svoje skrite sanje, marsikaj, kar bi sodilo med "minilo je", in brez čudeža ne more oživet'... Tako "tovorim" s sabo "kramo", ki bi jo morala že zdavnaj odvreči in ji s tem, ko je ne spustim v pozabo, dajem moč, da me ob priložnosti znova rani ...
Ja, nič... Vrečko brez parov v kontejner, mojo "kramo" pa pred Usmiljenega. To drugo je teže, vsaj meni ...