Pikapolonice. Nadloga?

  Kot majhna punčka sem bila vesela vsake drobne pikapolonice ... Nastavila sem ji prst, da je zlezla nanj in nato opazovala kam bo poletel ta "božji volek"... Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi pikapolonice smrdele ...
V zadnjih letih so se stvari precej spremenile ... Pikapolonice ne prinašajo več sreče, ampak ko jih jeseni gledam kako lezejo in iščejo vsako špranjo, da bi se "prešvercale" noter, postanem nejevoljna ... Za okenskimi okvirji gruče, cele kolonije, ki so pripravljene, da tam preždijo zimo ...
Ja, ja, da jedo uši ... Mogoče, ampak če bi vse te čakale na naši njivi in na vrtnicah, bi uši izumrle, pa minulo leto ni niti približno tako kazalo ...  Te harlekinske pikapolonice so zame le hrošči, ni sledu o lepem rdečem plaščku s sedmimi pikami ...
 Pa je še eno lepo doživetje iz mladosti ostalo le v spominih, saj zdaj otrokom tiste prave pikapolonice že težko pokažem, ker jih tako rekoč več ni...

  Vse te tujerodne invazivne rastline in živali smo k nam prinesli ljudje...
Japonski dresnik se v poznem poletju bohoti po obrežjih...
Ambrozija, izredno alergena tujerodna rastlina, tudi v najhujši suši in "speklini" v špalirju cveti ob poteh...
Veverice ravno tako, tiste naše, rahlo rdečkaste, ne vidim več pogosto, ponavadi se z lešniki in orehi gostijo take rjave...
Podobno se baje godi tudi s potočnim rakom...

Evropski, svetovni na tak način?
Ne, hvala.

...Pred zimo preganjam po fasadah v procesijah premikajoče se nadležne hroščke, ki naj bi požrešno jedli uši, pa s tem zažirajo naše "sedmeropike prinašalke", če že ne sreče, pa vsaj nasmeha. Ko pa se bo znova prebujala pomlad, pa skoraj ne bo dneva, da mi ne bi katera s svojim obstojem prikazala, da se me da "prinesti okrog",  da se "borim z mlini na veter" ...
Ne vem zakaj so mi prišle na misel še egiptovske nadloge ...