Misli, ujete na zahvalno nedeljo...

 Lepa nedelja. Dan, ko trg pred cerkvijo oživi... Kar malce otožna sem bila v mislih, ker se je Martinovo prekrilo z zahvalno nedeljo... Če kdaj, potem danes, ko se nad slabimi časi godrnja in tarna za vsakim vogalom, potrebujemo zavest, da ni vse slabo, da je tudi veliko lepega, ogromno vsega, kar si "zasluži" hvaležnost, pa beži mimo, ker jemljem/o za samoumevno....
 Življenje slehernika je kot nebo. Ni vedno zastrto s kopreno črnih oblakov, še manj slepeče od kristalne jasnine... Čutim, da me mora nekdo, ko me začne srkati vrtinec malodušja in jamranja, rahlo krcniti, rahlo "stresti", da se zavem, da zgolj s tem, da imam streho nad glavo, vsak dan (pre)poln krožnik, pa čeprav ne "a la cart" iz elitne restavracije, in mir, ki nam je tako samoumeven, da ne vem, če ga sploh cenimo, spadam med ne tako velik procent najbogatejših prebivalcev tega planeta...
Nihče od naših prednikov ne le da ni zjutraj izgubljal minut, da bi izbiral iz prepolnih omar, ali zajtrkoval po "luštah", nihče od njih, ki so že v večnosti, ni imel na razpolago toliko "fešt", pa nihče od njih ni toliko stokal in negodoval..
 Ja, med nami so razlike in absolutno ni pošteno, da si nekdo polni žepe z žulji drugih... A mirna vest je najboljši vzglavnik in to skupaj s tem, da se v mraku brez strahu ozreš okrog, in ti črna pojava, ki prihaja izza vogala, ni nekdo, ki bi se ga moral bati, ker nimaš nič, kar bi vzel, kjer ne bi smel, je najboljši "apaurin"...
Ko v splošnosti več pomeni "imeti" kot "biti", je težko, sploh z zneskom pod limitom, zreti s hvaležnostjo v nov dan...

foto:Ujeti trenutki Manica

Ja. A vsemu navkljub je življenje noro lep dar in naša domovina prečudovita dežela...
Dar je vsako novo jutro, ko mi je dano pomežikniti v svobodo;
dar je vsak utrip srca, pa čeprav ga ozavestim šele, ko mi na vrhu Huma tolče v ušesih;
dar je otroški vrišč, pa čeprav pride dan, ko bi se zarila v luknjo in izobesila belo zastavo;
dar je vse, kar zraste na njivi, pa čeprav se kdaj jezim, ker pridelek jemljejo voluharji pa polži :) in kdaj v zadregi skrijem od zemlje zaznamovane dlani;
dar je tudi vse, kar ne razumem, pa že mora bit' za kaj dobro...
Dar je družina, ki je zavetje,
dar so ljudje, ki premorejo dlan, ki dviga iz blata,
nastavijo ramo, da ujame solze,
te ogrejejo, pa najsi bo z objemom, besedo, nasmehom ali pogledom...

In tak dar, ki se zdi kot od Boga poslan, sva (lahko) jaz in ti, tak dar smo (lahko) vsi!