Razmišljala, da bi kdaj, le za kak dan, ne, za kakšno uro, postala robot ...
Pa ne da mi je težko delat' stvari, ki se ponavljajo iz dneva v dan, a kak dan bi tako izklopila vse kar čutim, kak dan bi v minutah rutinskega dela izklopila vse vzporedne, na trenutke naporne procese, ki se odvijajo v mislih,
skratka na trenutke bi dala glavo, možgančke na "off" ...
Pravzaprav bi izklopila le funkcijo "sekiranja", ki požre ogromno energije, spremeni pa ne ničesar,kajti odnos med sestro in šefom ni nič drugačen, ker je težko še meni;
komu, ki se mu na obrazu pozna senca nečesa, pa to nekaj zame nima niti imena, ker ni izrečeno, ampak le zaznano, ni nič laže, ker jaz v želodcu čutim gmoto, ki jo debelita "kaj" in "zakaj"...;
brhka, jelenova izbranka, ki si je izborila pot v svobodo, ni na dovozu do sosedov nič bolj previdna, ker s strahom prisluškujem, če bo v zvok motorja avtomobila zarezalo cviljenje gum...;
mali na nastopu nič bolj natančno ne potegne z lokom po struni, ker jaz zadržujem dih ...
Uf, koliko je tega! Ja, efektivno se zato, ker se "žrem", nič ne spremeni ...
Razen da morebiti tudi zaradi tega kdaj prebarvam kakšen las z ono barvo, ki nikoli ne dobi narastka ... ;), a hkrati sem mogoče takrat, ko zaznam drugega, najbolj človek...
Pravijo, da se nič, niti nobena izrečena beseda, ne izgubi, da odmeva celo v večnost...
Potemtakem je nemogoče, da bi se to, ko čutim z nekom, kar razblinilo...,
da bi se ljubezen, ki je skrita v skrbi, porazgubila,
da bi ne našla poti do drugega ...
Kako?Ne vem, a Bog ima brezmejno domišljijo... :)
Ja, če je človeško srce ne le natančnejše in vzdržljivejše od najboljše švicarske ure, je to z namenom... Zagotovo tudi zato, da začuti drugega...
In tu ima V.Havel prav, ko pravi:
"Biti se pravi biti po drugem, biti se pravi biti zaznan."
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)