Ko se zdi Frankl živ...

 November je turoben, december vesel, januar pust in ponedeljek dolg ... Koliko predsodkov, koliko nalepk. Več slabih, kot lepih. A moj januar, sploh letošnji, je lep. :) Pa ne zaradi razprodaj, ki se zdijo edina dobra novica v komaj začetem letu ...
Kako naj bo zame pust mesec, ki je bil v preteklih letih pri nas dvakrat zaznamovan z prvim jokom njih, ki smo jih pričakovali celih devet mesecev dolg advent?
Kako naj bo prazen, če pa je v njem dan, ki je vgraviran na notranji strani "obročka" na prstancu?
Kako naj bo brez vsebine, če pa "poka" od hvaležnosti?

"Ni vseeno kaj gledamo, beremo, mislimo, se pogovarjamo."  
Ena izmed misli, ki mi med prvimi pride na pamet, ko pomislim na minulo soboto... Čeprav sem se v sebi počutila malo "krivo", ko sem si zase jemala dopoldne sobote, edinega delovnega dne, ko smo doma čisto vsi, ker sem se namenila privoščiti si slabe štiri ur'ce "odklopa"... Mogoče bi bil namesto "odklop" boljši izraz "centriranje"... :) No, če bi se zapeljala do frizerja, me verjetno vest ne bi dajala. ;)

 Preživimo dan z V.Franklom.

 Tak je bil naslov. Čeprav s podnaslovom "duhovna obnova", me je gnala tudi radovednost, da izvem kaj novega, čisto človeškega, iz življenja tega po postavi drobega moža z nenormalno širino duha.
Kako je lahko preživel kar štiri koncetracijska taborišča?
Kaj ga je ohranjalo pri življenju, kaj mu je dajalo moč, da je zmogel držati besedo, ki si jo je dal, da namreč ne bo šel v žico? Tako so namreč rekli njim, ki so si "konec" določali sami...

"Kaj je tisto, kar določa človeka, da ne obupa, da se je pripravljen borit'? Kaj je tisto, kar sodobnemu človeku manjka? Kje ima težave s sabo?", se je z nami spraševal predavatelj dr. Kristovič.
Sodobni človek ima živeti od česa, nima pa živeti za kaj... Ne vidi, ne najde smisla.
Ljudje pogosto za vrednoto delamo to, kar vrednota ni... Tako za res pomembne "reči", (beri odnose) zmanjka časa in moči...
Ni v moji moči, da določam kaj je dobro in kaj ni, lahko pa se odločam med dobrim in slabim...
Zanimiva je bila predavateljeva pripomba, da je v sebi prepričan, da ob življenjskem obračunu v pisarni onega Petra s ključi ne bo toliko poudarka na naših kiksih kot na tistem, kar bi morali narediti, pa nismo, kar smo opustili...

 Ja, danes res ni težko navezati pogovor, četudi z neznancem... Bolj kot o vremenu, "zažge", če začneš jamrat' al' pa obirat'...
Če se bom pohvalila, da mi nič ne manjka, se bo našel kdo, ki bo prepričan, da molzem državo, 
če bom šla sredi dneva peš do mesta, bo kdo pameten, da pa lahko, ko nimam kaj delat', ker sem cele dneve doma;
če bom šla med tednom k maši, bom pa itak že na pol fanatik... 
 Ja, zlo ni na svetu, ker slabi ljudje delajo zlo, ampak ker dobri ljudje ne delajo dobrega. In tako dobro kot slabo prihaja po kapljicah... Kaj v to duhovno morje, ki ustvarja klimo v družini, med prijatelji, v vasi, kraju, župniji, domovini... prispevam jaz??

Je imel predavatelj kar prav, da se taka razmišljanja ne končajo, ko zapreš vrata predavalnice, ampak odmevajo v notranjosti... 
Škoda le, ker predavalnice ob takih razmišljanjih ne pokajo po šivih... 

........verjetno se še nadaljuje ............ ;)

Obarvano besedilo je nekaj po spominu zapisanih misli predavatelja dr.Kristoviča.