7 glavnih grehov in kako zgrabiti bika za roge (Pascal Ide, Luc Adrian)

"Ste se vdali skušnjavi, da odprete to knjigo? Ne bo vam žal, razen če ...
....če se niste nikoli trikrat zapored posladkali s čokoladno oblitim španskim vetrcem;
če niste nikoli občutili, kako vas stiska v grlu od jeze ali kako vas trpinči plamen poželenja, ko imate pred seboj kako lepo bitje;
če vas nikoli ni glodala bridka zavist zaradi kolegove uspešnosti ali prijateljičine lepote;
če si niste nikoli želeli nakopičiti več denarja, malo več, samo še malo več;
če niste nikoli izbrali televizijskega programa namesto večerne molitve, 
potem, žal, ta knjiga ni za vas.
In zato vam iskreno čestitava: ker ste popolni ali skoraj popolni. A knjige kljub temu ne vrzite proč! Podarite jo, saj namreč niste sebični. Podarite jo svojemu zakonskemu partnerju, svojim otrokom, prijateljem, kolegom-vsem nepopolnim bitjem, ki vas obkrožajo. Predvsem pa jo podarite svojemu največjemu sovražniku, saj mu bo v največji prid." (iz uvoda v knjigo)

Takole nagajivo se začne knjiga 7 glavnih grehov in kako zgrabiti bika za roge (Pascal Ide, Luc Adrian).
Knjiga je pisana na zanimiv način in v jeziku, ki nam ni tuj.
Glavne grehe (napuh, požrešnost, nečistost, skopost, zavist, jeza, lenoba) imenuje vstopne točke.
Povsod, pri vseh sedmih grehih, sta dodana še dokaj novejši primer iz filmskega sveta in v stilu C.S.Levisa napisan odlomek s podnaslovom "Hudičeva t@ktika". Levis je namreč svojo knjigo Pisma izkušenega hudiča napisal kot pisma skušnjavca nečaku hudičku, kjer mu izkušen stric na dolgo in široko razlaga taktike za lažje zapeljanje človeka v greh. Tu, v tej knjigi, se je peklenšček pač moderniziral, ker zdaj piše e-pisma in surfa po pekelnetu.
Mogoče se za trenutek zazdi ironično, da se o resnih rečeh pogovarjamo na tak, skoraj humorističen način, a pravijo da se pravi humor more začeti šele tam, kjer se je umaknil napuh.
Papež Pij XII. je že leta 1946 dejal, da je greh tega časa prav izguba čuta za greh.
No, ko pride bralec do konca knjige, če jo je bral s srcem in glavo, ne reče več, da nima nobenega greha, ampak o sebi na tiho spozna, da je lahko vesel že, če vsaj enega od sedmerice ne drži pod lastno "streho"...

Zamujeni objemi ...

Zanimivo, da ljudje, vsaj jaz, res veliko (preveč?) damo na to kaj si o nas mislijo drugi ... Še bolj zanimivo pa, da na ta "filter" laže pozabimo takrat, ko bi bil najbolj koristen, ko nas namreč obvladuje negativa ...
Pogosto bi, ko gledam nazaj, kako stvar spremenila, naredila drugače, če bi seveda obstajala možnost popravnega izpita. A v teh občutkih obžalovanja se večkrat znajde tudi tisto, kar sem opustila, in ne le kar sem zagrešila ...

foto:bibaleze.si

 En, mogoče "banalen", primer.
V času mojega otroštva se nismo kar naprej objemali.
Tak vzorec neseš s seboj v življenje.
Še danes, preden si upam stegniti roke v objem, tu so seveda najožji  izvzeti, v sebi večkrat bojujem pravi boj, ker kaj si bo kdo mislil, kaj pa če prestopam mejo ...,
hkrati pa željo po objemu sprostim tako, da s prekrižanimi rokami objamem lastne nadlahti.... :)
In si, seveda, že trenutek kasneje očitam zamujeno "priložnost", ki bi nekomu lahko dala čutiti, da je dragocen in sprejet, in bi mu mogoče prav ta pristen, zaželen in z dobrim namenom podarjen objem dal tisto, kar bi dalo dnevu, situaciji..., odsev približka tistega, kar si človek želi, da traja ... Hkrati pa se tolažim, da če se nobena misel ne izgubi, se ne more izgubiti tudi plemenito, pa četudi je ostalo le pri dobrem namenu,  ker človek ni imel moči ali poguma. Če so zatajile moje roke, bo Bog zagotovo našel kak bolj izviren način, da v človekovo srce  znova in znova prišepne, da je, navkljub nepopolnosti, noro ljubljen prav tak kot je.

Vedno pa z zanimanjem prisluhnem, preberem, čemu vse sodobni človek mednarodno posveča določene datume. Poleg dnevov, posvečenih pravicam, vrednotam, posameznim stanovom, hobijem,..., je tudi dan posvečen objemom.
Te, na datum "zaukazane" zadeve, se mi čedalje bolj zdijo kot voda na mlin trgovcev, kajti če nekdo res iskreno čuti z nekom, če mu je nekdo dragocen, ne more biti npr. 8.marec ali pa 40 mučenikov prav veliko drugačen od ostalih dni, saj v človeških srcih ni koledarja, ampak le "tukaj" in "zdaj".

"Moč" besed...

Večkrat me spreleti misel, da sem zakopala talente. Ker zgolj od veselja težko živiš. Po drugi strani pa si očitam, da posledično marsikateri izziv ostaja nedosegljiv ravno zato, ker mi manjka "papir".
A ko poslušam zgodbe drugih, mi je jasno, da so na istem. Mnogi, že rahlo depresivni, navkljub izpolnjenim pogojem, zastonj pošiljajo prošnje ...
Zastonj? Ja, ker brez "nore" sreče, brez zvez, nimaš "šans"... Ker ti jasno in glasno povedo, da je bil razpis le zaradi formalnosti in je na komaj razpisanem mestu že nekdo uveden ... In grenak priokus, ki ostane, še bolj zatemni pogled na svet ...
Najbolj zaboli, ko slišiš (in do takih in drugačnih šolskih "poročil" manjka le še par dni), da so podobnega deležni tudi šolarji, da se zgodi, da jih "zahodijo" kot cigaretni ogorek-pa ne zgolj vrstniki, ker opazijo zgolj tisto, kar je "mimo", in ob "bogatih" pridevnikih, s katerimi orišejo "tragiko kiksa" spregledajo vse, kar je bilo pa vsaj povprečno, če že ne super...
Ja, v tem  kako nekoga "potlačiti" nismo prav nič "amaterski", pa se ni nihče od nas posebej izobraževal za kaj podobnega.

Beseda. Ne vidiš je, le slišiš in še kako občutiš.
Nobena se ne izgubi, ampak odmeva v večnost.
In za vsako bomo dajali odgovor.
Zato, Gospod, prosim, ne le postavi, ampak pojačaj stražo pred mojimi usti,
da moje besede ne bodo stiskale, ampak dvigale;
da bodo tolažile in božale, in ne žgale;
da bodo vedno govorile resnico in nikoli lagale;
predvsem pa naj bodo besede vedno iskrene in nikoli prazne.
Naj se jim čuti naboj srca, naj se v njih zazna, da zaupam Vate, ki "nevidno" vztrajaš ob meni, pa čeprav Te znova in znova zatajim, izdam, ranim...

 Ja, ne morem reči, da nimam zgleda Nekoga, ki nikoli ne kuha zamere in v samoobrambi ne zasuje s plazom besnih besed, predvsem pa za svojimi besedami "stoji", čeprav za nenormalno visoko ceno, preko žebljev in krvi...
Medtem pa sama pri posnemanju Njegovega zgleda ostajam zgolj "a od amaterja"....
A on ostaja zvest, kajti sam sebi  se ne more izneveriti.(2Tim 2,13)
Še sreča. Zame in zate. :)