Večkrat me spreleti misel, da sem zakopala talente. Ker zgolj od veselja težko živiš. Po drugi strani pa si očitam, da posledično marsikateri izziv ostaja nedosegljiv ravno zato, ker mi manjka "papir".
A ko poslušam zgodbe drugih, mi je jasno, da so na istem. Mnogi, že rahlo depresivni, navkljub izpolnjenim pogojem, zastonj pošiljajo prošnje ...
Zastonj? Ja, ker brez "nore" sreče, brez zvez, nimaš "šans"... Ker ti jasno in glasno povedo, da je bil razpis le zaradi formalnosti in je na komaj razpisanem mestu že nekdo uveden ... In grenak priokus, ki ostane, še bolj zatemni pogled na svet ...
Najbolj zaboli, ko slišiš (in do takih in drugačnih šolskih "poročil" manjka le še par dni), da so podobnega deležni tudi šolarji, da se zgodi, da jih "zahodijo" kot cigaretni ogorek-pa ne zgolj vrstniki, ker opazijo zgolj tisto, kar je "mimo", in ob "bogatih" pridevnikih, s katerimi orišejo "tragiko kiksa" spregledajo vse, kar je bilo pa vsaj povprečno, če že ne super...
Ja, v tem kako nekoga "potlačiti" nismo prav nič "amaterski", pa se ni nihče od nas posebej izobraževal za kaj podobnega.
Beseda. Ne vidiš je, le slišiš in še kako občutiš.
Nobena se ne izgubi, ampak odmeva v večnost.
In za vsako bomo dajali odgovor.
Zato, Gospod, prosim, ne le postavi, ampak pojačaj stražo pred mojimi usti,
da moje besede ne bodo stiskale, ampak dvigale;
da bodo tolažile in božale, in ne žgale;
da bodo vedno govorile resnico in nikoli lagale;
predvsem pa naj bodo besede vedno iskrene in nikoli prazne.
Naj se jim čuti naboj srca, naj se v njih zazna, da zaupam Vate, ki "nevidno" vztrajaš ob meni, pa čeprav Te znova in znova zatajim, izdam, ranim...
Ja, ne morem reči, da nimam zgleda Nekoga, ki nikoli ne kuha zamere in v samoobrambi ne zasuje s plazom besnih besed, predvsem pa za svojimi besedami "stoji", čeprav za nenormalno visoko ceno, preko žebljev in krvi...
Medtem pa sama pri posnemanju Njegovega zgleda ostajam zgolj "a od amaterja"....
A on ostaja zvest, kajti sam sebi se ne more izneveriti.(2Tim 2,13)
Še sreča. Zame in zate. :)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Utrinek v jutru
Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja ...
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t... -
Naj-želja, naj-sanje, naj-pesem, naj-okus, naj... Nešteto "naj-ev" imam-o. Največjih, najboljših, najlepših... in lepo je misliti ... -
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)