Pogosto bi, ko gledam nazaj, kako stvar spremenila, naredila drugače, če bi seveda obstajala možnost popravnega izpita. A v teh občutkih obžalovanja se večkrat znajde tudi tisto, kar sem opustila, in ne le kar sem zagrešila ...
 |
| foto:bibaleze.si |
V času mojega otroštva se nismo kar naprej objemali.
Tak vzorec neseš s seboj v življenje.
Še danes, preden si upam stegniti roke v objem, tu so seveda najožji izvzeti, v sebi večkrat bojujem pravi boj, ker kaj si bo kdo mislil, kaj pa če prestopam mejo ...,
hkrati pa željo po objemu sprostim tako, da s prekrižanimi rokami objamem lastne nadlahti.... :)
In si, seveda, že trenutek kasneje očitam zamujeno "priložnost", ki bi nekomu lahko dala čutiti, da je dragocen in sprejet, in bi mu mogoče prav ta pristen, zaželen in z dobrim namenom podarjen objem dal tisto, kar bi dalo dnevu, situaciji..., odsev približka tistega, kar si človek želi, da traja ... Hkrati pa se tolažim, da če se nobena misel ne izgubi, se ne more izgubiti tudi plemenito, pa četudi je ostalo le pri dobrem namenu, ker človek ni imel moči ali poguma. Če so zatajile moje roke, bo Bog zagotovo našel kak bolj izviren način, da v človekovo srce znova in znova prišepne, da je, navkljub nepopolnosti, noro ljubljen prav tak kot je.
Vedno pa z zanimanjem prisluhnem, preberem, čemu vse sodobni človek mednarodno posveča določene datume. Poleg dnevov, posvečenih pravicam, vrednotam, posameznim stanovom, hobijem,..., je tudi dan posvečen objemom.
Te, na datum "zaukazane" zadeve, se mi čedalje bolj zdijo kot voda na mlin trgovcev, kajti če nekdo res iskreno čuti z nekom, če mu je nekdo dragocen, ne more biti npr. 8.marec ali pa 40 mučenikov prav veliko drugačen od ostalih dni, saj v človeških srcih ni koledarja, ampak le "tukaj" in "zdaj".
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)