Tako pač je.

Zavestno slediti trenutku ni lahko ... Brez planiranja, brez obremenjevanja z mnenji drugih ... Ko te ritem vsakdana dobi v svoje kolesje, je težko prepustiti se ... Vsaj meni. Seznam tega, kar bi bilo treba in onega, kar bi "morala", se namreč iz dneva v dan in iz leta v leto daljša ... Ob vsem tem se najlaže izgovarjam na sodobni tempo, kajti če bi skušala poiskati krivca iz mesa in krvi, bi znova in znova prišla do zaključka, da sem ta nekdo jaz, da sem sama sebi največji "rabelj"... Kar pa ni lahko priznati. A tako pač je.

foto:Mani

Naše glave so polne stereotipov...
In vsakdo določene občuti kot prepreke:
poročene mame ne morejo imeti časa zase;
če ostanejo doma pri otrocih, "molzejo" državo;
na sprehode hodijo le taki brez dela;
vera je za take, ki ne mislijo s svojo glavo....
Aja, pa kmetom velja, ko imajo vsega doma...

In ni lahko, ko se zaveš, da "štrliš" ven, ker ne "blejaš" v isto smer... Še teže je, ko dovoliš, da te kaj od tega, kar prileti iz jezikov njih, ki vse vedo, "zaznamuje"...  Sami so seveda popolni, a hkrati preveč strahopetni, da bi vprašali iz oči v oči.... Tako se zgodi, da človek ob pogovoru s kom od teh, ki so koriščeni kot "vir informacij", dobi občutek, da "mora" utemeljevati kaj od tega, kar je bilo zatoženo "na govorilnih urah", ki so pogosto izvedene kar na vogalu kakšne mestne ulice... Tako pač je.
V prvem hipu, če nisi "hladen kot špricer", si misliš, da se pač ne boš dal več v zobe... A ko prespiš, se ti zdi to, da se boš "prodal" zato, da ne boš "dvigoval prahu", norost, ker veš, da imaš mirno vest.
In se nameniš, da greš naprej po poteh, ki jih čutiš kot tiste prave zate ... Tako pač je.

foto:Mani

Zato danes grem. Pa čeprav le v hrib.
Ter namesto pod odejo, ki se je v nedeljskem popoldnevu v mislih ponujala že, ko sem imela še valjar v rokah in marmelado na konicah prstov, skočim v trenirko.
Na začudeno vprašanje:"Kam?", nimam odgovora.
Ker še sama ne vem... Ker se take skorajda več ne poznam...
In si domišljam, da tokrat jaz obladujem čas in ne on mene...
Z nasmehom in možgani na "off" se oziram naokrog in si del poti(pa čeprav tudi iz strahu pred divjimi prašiči) pojem na glas.
Na trenutke me zamika, da bi čofnila v lužo, a me mine, ko se spomnim, da si bom copate, z razliko od najmlajših čmrljev, nato čistila sama...:)
Trenutki, ki so imeli okus po polnosti, in na momente je na plano "pošpegal" otrok v meni... O, hvala Bogu, svet odraslosti ga še ni zadušil :)

In v sebi delam obljubo, da grem spet,
pa čeprav bodo najbolj "zagnani" na Gospodov dan, ob cesti pospravljali seno,
četudi med  tednom in bodo na domačih oknih  sledi malih prstov...
Ker vse ostalo počaka, le sedanjost mine... Tako pač čutiš, ko ti je dano slišati glas srca.

En bolj mračen dan ...

 Pred dnevi, ko je bil za mano pester, nič kaj romantičen dan, se mi je zdelo, da so me okoliščine izpile ...

Je kje srečnež, ki ne pozna občutka, ko se počutiš tako zelo sam, tako noro osamljen, da se zdi, da niti krik iz vsega grla ne bi dosegel ušes nikogar, pa čeprav v celem dnevu, v resnici, nisi bil fizično čisto sam nič kaj več kot tiste "prečepene" trenutke na cesarjevi "pešpoti"...??
 V takih dneh se besede, ki ponavadi letijo ena prek druge zredčijo v redkobesednost ali celo zavijejo v molk ...
V takih dneh je biti tak kot ponavadi nor napor....
V takih dneh, vsaj jaz, šepetam, ter tudi jočem, navznoter.
V takih dneh se z mnogimi "zakaji" kregam s seboj... in tudi z Bogom.
V takih dneh se zdi vse "kiks" in vse zaman, jaz pa "luzer"...

foto:B.Vrabec

 A nazadnje, po mnogih nemih krikih, me Beseda najde. Tam, kjer je ne iščem, še manj na pričakovan način ...
Šele takrat, ko si priznam, da niso "krivi" le drugi, in da nimam "pravice" čakat', ampak "dolžnost" pristopit'...
Ko mi je od nekod dana moč, da premagam ponos in naredim droben korak-čeprav mi ni "treba";
ko zmorem, pa čeprav še tako zelo težko stopam v neznano vsakič, ko se ne da jasno predvideti odziva,
sploh pa, ker bi bil za prvi korak že zdavnaj "na vrsti" drug in ne jaz..., ker ...
Ja, včasih res težko delam korake, res težko "tvegam". Zato prevečkrat o "golobih" le sanjam, ter, čeprav z "vrabcem" v roki, na glavo kdaj "pokasiram" le njihov kak**... :) "Ego" je močna ovira, samopremaganje pa težka pokora... :)

  Ja, življenjski vsakdan, če hočeš preživet', ni teorija ...
In "korak" naprej, ali včasih nazaj, da je le proti drugemu, je tisto, kar je skrito v "kar nočeš, da bi drug tebi storil, glej, da ti nikdar drugemu ne storiš." Ta "nikdar" je človeško neizvedljiv, a z ljubeznijo in "čarobno" besedo oprosti odnose spreminja v lepo tveganje, ki budi hvaležnost navkljub temu, da ni vedno z rož'cami postlano... :)

"Butale" in "republika banana"

Pred časom se je, predvsem na družbenih omrežjih, pogosto pojavljal nov naziv za našo domovino. "Banana republlika." To me je vsakič malce zbodlo...

Par dni nazaj pa mi je švignilo skozi možgane:"Pa da ne verjameš! Butale!"
Zakaj? Ker nas obvladujejo računalniški sistemi, ki bi res bolj sodili v Butale, ker se zdijo kot da so jih sprogramirale bu*ale...
Že kar nekaj let s tesnobo spremljam slabšanje vida enega izmed otrok. Menjava stekelc na npr. dve leti je kot pobožna želja. In ker je bila ravno na dan pregleda dopolnjena mejna starost 15 let, naj bi odpadla tudi olajšava pri stekelcih pogosteje kot na dve leti....
Kot da očala ob poslabšanju za celo enoto menja iz modne muhe!
Kot da ni "kazen" že to, da za dobro jutro tipaš za očali in jih nosiš na nosu do trenutka, ko jih spet odložiš na nočno omarico...
In ko ti rečejo, da v roku parih let začni razmišljat' o operaciji oči, ne rečeš nič. Niti ne vprašaš koliko to stane. Ker veš, da je čas, da začneš "šparat".

Vsi da imamo iste pravice?
Sprememba spola, pa oplojevanje onih, ki do drugega spola čutijo odpor... spada med človekove pravice, ki se plačajo iz državnega žaklja? Ker da se ti ljudje čutijo drugačne?
Butale!
Odstanitev dioptrije, ki je pred desetletji marsikoga stala zbadanja, da na nosu nosi "podn pirovske flaše", ter da naj se izogiba kozolca, ker da je nevarno, da ga bo zažgal, pa varčevalni projekt oz. kredit? Ker to spada pod lepotno operacijo??
Butale!
"Banana republika" ali "butale". Za isto stvar gre....

Kaj je že to....?

Prošnji dnevi?
Nekje sem prebrala, da sodobni človek meni, da Boga več ne potrebuje približno od takrat, ko je v razum in tehniko zavarovan do te mere, da mu Bog služi le še kot "dežurni krivec" za primere, ko se vsa znanost izneveri …

Čemu torej sploh še prošnji dnevi?
Pravijo, da je včasih, kljub obilici dela, vsaj nekdo od hiše šel na te tri dneve pred vnebohodom k maši ...

Predniki, čeprav brez visokih šol in zgolj s "kmečko pametjo", so bili modrejši od marsikoga v 21.stoletju. Izkustveno so vedeli, da preživetje ni odvisno le od pridnosti rok, ter da tako suša, moča ali pa zgolj par minutna "huda ura" lahko vzamejo že tako pretanek kos kruha... Zato so prosili za blagoslov tudi zunaj cerkvenih zidov, med polji, s procesijami ...

Danes, po večini, nis(m)o tako odvisni od vremena, saj trgovske police ostajajo (zaenkrat) polne tudi, če toča sklesti polja in sadovnjake. In procesije se mogoče zdijo le še lep običaj, le še en tak "sprehod" iz tradicije, ker kdo pa bi še klical na pomoč svetnike, ko pa kmetijska apoteka premore od fungicida do zalivalnih cevi ter zaščitnih ponjav..; kuge, vojske in lakote pa tudi tu že lep čas ni ...

 Pa se ne zavedamo, da k/v procesijah hodi vsak rod, le da, ker smo menjali svetišča in bogove, navkljub želji po blagoslovu, včasih prikličemo obratno ... 
A, da ne? 
A niso te vrste pri razno raznih "šlogarjih" eno samo iskanje pomoči na razpotjih življenja? 
A niso ta sledenja gurujem iskanja nečesa presežnega? 
A ni, na primer, čedalje bolj prakticiran "pozdrav soncu" iskanje uglašenosti na "pravo frekvenco"? 
A niso obiski energetskih točk iskanja tistega občutka, ko ti je lastna koža prav?
In potem se najde kak "pametnjakovič", ki mu pod brado šele poganja puh, in na vse, ki drug za drugim stopajo v procesiji, ko prosijo za blagoslov Neminljivega, gleda s posmehom, ker da s svojimi "opranimi glavami" verjamejo v pravljice???

ilustracija: Jelka Reicman

Procesija je mnogo več kot prošnja za lepo vreme.

Ponižno pristopiti k procesiji pomeni tudi priznati,

da Boga v svojem življenje rabim;

da Njegov blagoslov potrebujem;

da ga v svoj vsakdan vabim,

pa naj to pomeni med preorane brazde, za tekoči trak, pred računalniški zaslon ali ob bolniško posteljo ...

In nenazadnje je stopati v procesiji tudi znamenje, ki navzven pričuje, da pripadamo Njemu, ki na praznik vnebohoda sicer res odhaja v Nebo, a hkrati, kot je obljubil, ostaja z nami do poslednjega dne ...

Petnajst let pa res hitro mine ... :)

Enkrat, ko sem nagovor ob enem jubileju začela s tem, da kako hitro mine čas, mi je potem sokrajanka rekla, da je bila prepričana, da je besede izbiral gospod, ki ima večkrat govore na pogrebih, ker da je to njegov stil. :)

A tudi danes ne morem začeti drugače.;) O tem norem begu časa sem razmišljala, ker naša prvorojenka piše že NPZ-je. Še kar nekaj iz moje generacije pa jih še niti "vozičkat" ni začelo ... Vem da iz različnih razlogov. Komu je to srčna bolečina, mnogim "točka", ki čaka, da pride na vrsto. Midva se nisva čisto držala niti tistega o "štal'ci in krav'ci" , kaj šele da bi imela seznam, ki bi moral biti odkljukan pred prvim zaobljenim trebuščkom ... Potem bi verjetno še vedno ne bil pravi čas ...
Leta pa tečejo.;) Čeprav se jih na zunaj da dobro prikriti in biti "fit", emšo ostaja in niža mejo "znosnega", ki ga psiha prenese ... S tega vidika bi bila verjetno (še) bolj tečna mama, če bi prvič povila pri 30+ ...
Verjetno. Ni pa rečeno. ;)
Kakorkoli sem zdaj, ko gledam nazaj, vesela, da sva se, za današnje razmere, "odprla" življenju dokaj "mlada", pa čeprav sva medtem, ko so najine generacije v glavnini še živele za petek in soboto, midva imela drugačne "žure"...
Ko se ti otrok "dere" par noči zapored, se ti brez problema "rola" brez alkohola;
ko ob trebušni virozi vso noč menjaje preoblačita otroke in postelje, imata zjutraj oba "težko glavo", brez "mačka"...

A danes, po skoraj petnajstih letih, so stvari drugačne... ;)
Zdaj ne strižem več z ušesi, če je vsak za sabo zaprl stopniščno ograjico, a mi "dvignejo pritisk" visoki toni ob "kratkem stiku";
zdaj ne "vlačim" več s sabo parkrat po dvoje rezervnih "cot", ampak s stokom dvignem prepoln koš perila;
zdaj ne zamenjujemo več levi in desni copat, ampak se brez problema spotaknemo na kar nekaj v koraku sezutih čevljih pred vrati;
zdaj ne vadimo več prvih potez od črte do črte, še vedno pa treniramo "prosim, hvala, dober dan", da o "oprosti" ne izgubljam besed;
zdaj nimamo več težav z izgovorjavo določenih glasov, ampak s tem, da se jezičkov ne da ustavit';
zdaj je drugače, a ne nujno laže...
A zdi se mi, da je še vedno prezgodaj za tisti pregovor:"Majhni otroci-majhne skrbi,..."

Čeprav se kdaj ob ponavljanju že n-krat izrečenega počutim kot zlajnana gramofonska plošča in znajo biti kak dan noro naporni, sem v sebi malo ponosna tudi na naju.
Predvsem pa, navkjub odgovornostim, ki jih vzgoja prinaša, noro, noro hvaležna, da so nama podarjeni!!!

Ko se v mislih prepletajo kokoši, drsalke, otroci... ;)

 Več poučnih zgodb pripoveduje o "podtaknjenih" jajcih v gnezdih pod skrbnimi kokljami... Nenazadnje, če se iz njih kaj naučimo, niti ni pomembno, če so resnične ali izmišljene.
Ena pripoveduje o koklji, ki je od strahu "norela" ob obrežju ribnika, ko je komaj izvaljeni "piščanček" zaplaval kot račka. In spet druga, da se je med kokošmi pasel tudi jastreb, kajuh (ali kakor koli mu že kje rečejo), ter z občudovanjem opazoval "kuro" iste vrste, ki je jadrala po zraku, a hkrati ostal gluh za opomine drugih živali, ki so vedele, da pravzaprav ni kura ...

foto:med.over.net

 Večkrat se v sebi vprašam, če se kdaj ne obnašam podobno kot ta perjad, če mi kdaj ne "paše", da "mladički" kljuvajo okrog mene, pa čeprav slutim, da je načrt zanje čisto nekaj drugega in njihove lastne sanje drugačne ...
Če jim kdaj, navkljub v besedah prikazani "svobodi odločitve" ne pristransko olepšujem pot, ki bi jo sama izbrala na podobnem razpotju, ali pa zato, kar je še slabše, ker se mi zdi zgolj bolj "varna", manj tvegana ... Najmanj boleče  bi namreč bilo, če bi ti "naši" človeški "mladički" ostali v našem vidnem polju, a na ta način bi bila starša kot gospodar, ki najbolj "atletskim" kokoškam, ki jim je svet v ograjenem vrtičku premajhen, pristriže peruti ...
Na misel mi je prišel še dialog med mamo in hčerjo iz krasnega filma Ice princess.
Imeli sta visoko ambiciozne načrte za hčer... A nazadnje se dekle tam, ko se ji odpirajo najbolj zaželjena vrata kolidža, odloči za drsanje, ter mami, ki ji očita, da se odreka sanjam, mirno odvrne:" Odrekam se tvojim sanjam. Grem za svojimi..."

Otroci da morajo prerasti svoje starše ..., pa čeprav se ob tem starš, še posebej mama, kdaj počuti kot koklja, ki se ji "meša", ker ji je račka iz NEpodtaknjenega jajca zaplavala po vodi ... Ob večih "mladičkih" iz istega gnezda se ne konča ob ribniku ... Ne, naslednji kot da hoče "jadrati" po zraku ali pa graditi mostove ...
Kakorkoli, da le imajo sanje, pa čeprav se te pri najmlajših kažejo zgolj v domišljiji ob regratovih cvetovih, listih, lučkah..., ki postanejo "magične" sestavine "mastechefa" v domačem kupu peska ... :)

 Kam sem zajadrala ... Pa sem le želela ubesedit' to, da mi je včasih dolgčas že, ko zgolj vem, da se bliža čas, ko nekoga lep čas ne bo, in da me "stisne" že vnaprej... Pa čeprav mu iz srca privoščim, da sledi lastnim sanjam ...

Sočutin :)

Trg se šibi od ponudbe… Tudi na področju zdravil… Žal, vsaj po mojem, je pogosto zadaj (le) denar… Zgražamo se nad alternativci, ker se večkrat zdi, da v "nesreči" bolnega človeka zavohajo denar… Do lekarn, kot ambulantnih shramb, smo malce prizanesljivejši, a na žalost se na trenutke zazdi, da z uradno medicino ni nič kaj drugače. Prevečkrat blaži posledice, a ne išče vzroka…

Ne vem, če je normalno, da lep delež prebivalstva redno prihaja v lekarno po "fasngo" in jo navkljub temu, da so ti zdravilni bonbončki pogosto manjši od srajčnega gumbka, odnaša v vrečkah… Ne vem, a včasih me res obvlada misel, da ponudnike najbolj skrbi lasten žep in ne učinek … Tako se zgodi, da spregledamo kaj, kar bi nam bilo v pomoč, tudi ob uradni medicini. Že res, da naravna zdravila in pripomočki, ki ne izvirajo iz laboratorijev farmacevtskih velikanov, včasih ne "primejo" tako na hitro kot skrbno izbrana sestava tabletk v pretisnjenem omotu, a treba je priznati, da so prizanesljivejša do našega organizma kot celote… Možen vzrok naše nezaupljivosti je lahko tudi, pa čeprav se čudno sliši, dostopnost zdravila… Če je prepoceni, celo zastonj, pa že ne more biti kaj prida… Nekaj v tem stilu…

 SOČUTIN FORTE ni novo zdravilo, le v novi preobleki. Gre za zdravilo brez recepta, dosegljivo v specializiranih ustanovah. Lično pakiranje vsebuje 59 granul za z rokom trajanja neomejeno zunanjo uporabo in notranjim učinkom. Je popolnoma varno, tako, da ni potrebe niti, da bi ga skrivali pred otroki.

Izčrpna navodila odsvetujejo uporabo le ljudem, ki so preobčutljivi na spremembe na bolje. V času nosečnosti se v dobro čudeža, ki bo zamežikal v ta svet, priporoča uporaba obema bodočima staršema, posebej je priporočljiv odmerek med vožnjo, ko obtičimo v prometnih zamaških, skratka res "revolucionarno", a pogosto ne le pozabljeno, ampak tudi zavračano in prezirano zdravilo, ki kot možne stranske učinke navaja npr. bolj vestno izpolnjevanje dolžnosti, povečano zanimanje za najbližje, ter tako lahko možne močne vplive na medosebne odnose.. Za našo deželo, ki slovi po "favšiji", je še posebej zanimiv stranski učinek opuščanja zavisti in opravljivosti…

Zdravilo, pod drugim imenom, koristim, pa čeprav, priznam, ne dovolj pogosto. A, ker programska shema dopušča jemanje po potrebi, to ni noben problem…

Sem pa v sicer res izčrpnih navodilih pogrešila še eno, na lastni koži, preizkušeno lastnost, ki se sliši neverjetno, a preverjeno deluje… Zdravilo je možno z ljubeznijo in toplo mislijo uporabljati tudi v prid drugega. Še več, učinki vestne uporabe drsenja med prsti, zavestno darovane za nekoga, dosežejo tudi tistega, ki sam to zdravilo vztrajno zavrača…

V generacijah pred nami ni to zdravilo manjkalo v nobeni hišni lekarni. Še več, ljudje so ga nosili ne le po torbicah in žepih, ampak so si ga, za slučaj nespečnosti, pripravljali tudi pod vzglavnik…

Pred leti, je naša, zdaj že pokojna stara mama, ki ji je starost naložila težek križ, saj v njen dan ni pronicala svetloba sončnih žarkov, v desnem žepu predpasnika redno nosila ta zaklad. Zdravilo? Zaklad? Ja, pa čeprav se tega v polnosti zavedam šele zdaj. Čeprav njen znoj ni več rosil domače grude in njen korak ni več hitel med štedilnikom in mizo, še manj med hlevom in njivo, in si je v svojem svetu brez svetlobe težko zaprla gumbe in zavezala ruto, je opravljala neprecenjivo delo, ko so ji za blagoslov vseh njenih dragih, pa tudi vseh, ki so le prestopili naš prag, med prsti drsele jagode…

Ja, že leta in leta to "zdravilo" nosi ime rožni venec ali bolj znano ljudsko ime molek in njegova glavna sestavina je redna molitev…

Se smejite, odkimavate z glavo? Preizkusite, vztrajajte, nad učinkom boste presenečeni… Zase si želim, da bi mi ga tekom življenja uspelo redno uporabljati in tako ne bi služil le za dekoracijo, po preteku mojega roka uporabnosti, ki se bo zame zgodil ob mojem poslednjem izdihu, pa našel mesto pri mojih otrocih.

Globalna ideja o zdravilu izvira od papeža Frančiška. Pri nas je bil najprej izdelan  kot zahvala sodelavcem Karitas, nagovarja tudi farane v posameznih slovenskih župnijah. Bog daj, da bi zaloge hitro pošle, še bolj pa, da bi jagode pogosto drsele med prsti…

PRVOTNO OBJAVLJENO NA:v/na Časniku.