Petnajst let pa res hitro mine ... :)

Enkrat, ko sem nagovor ob enem jubileju začela s tem, da kako hitro mine čas, mi je potem sokrajanka rekla, da je bila prepričana, da je besede izbiral gospod, ki ima večkrat govore na pogrebih, ker da je to njegov stil. :)

A tudi danes ne morem začeti drugače.;) O tem norem begu časa sem razmišljala, ker naša prvorojenka piše že NPZ-je. Še kar nekaj iz moje generacije pa jih še niti "vozičkat" ni začelo ... Vem da iz različnih razlogov. Komu je to srčna bolečina, mnogim "točka", ki čaka, da pride na vrsto. Midva se nisva čisto držala niti tistega o "štal'ci in krav'ci" , kaj šele da bi imela seznam, ki bi moral biti odkljukan pred prvim zaobljenim trebuščkom ... Potem bi verjetno še vedno ne bil pravi čas ...
Leta pa tečejo.;) Čeprav se jih na zunaj da dobro prikriti in biti "fit", emšo ostaja in niža mejo "znosnega", ki ga psiha prenese ... S tega vidika bi bila verjetno (še) bolj tečna mama, če bi prvič povila pri 30+ ...
Verjetno. Ni pa rečeno. ;)
Kakorkoli sem zdaj, ko gledam nazaj, vesela, da sva se, za današnje razmere, "odprla" življenju dokaj "mlada", pa čeprav sva medtem, ko so najine generacije v glavnini še živele za petek in soboto, midva imela drugačne "žure"...
Ko se ti otrok "dere" par noči zapored, se ti brez problema "rola" brez alkohola;
ko ob trebušni virozi vso noč menjaje preoblačita otroke in postelje, imata zjutraj oba "težko glavo", brez "mačka"...

A danes, po skoraj petnajstih letih, so stvari drugačne... ;)
Zdaj ne strižem več z ušesi, če je vsak za sabo zaprl stopniščno ograjico, a mi "dvignejo pritisk" visoki toni ob "kratkem stiku";
zdaj ne "vlačim" več s sabo parkrat po dvoje rezervnih "cot", ampak s stokom dvignem prepoln koš perila;
zdaj ne zamenjujemo več levi in desni copat, ampak se brez problema spotaknemo na kar nekaj v koraku sezutih čevljih pred vrati;
zdaj ne vadimo več prvih potez od črte do črte, še vedno pa treniramo "prosim, hvala, dober dan", da o "oprosti" ne izgubljam besed;
zdaj nimamo več težav z izgovorjavo določenih glasov, ampak s tem, da se jezičkov ne da ustavit';
zdaj je drugače, a ne nujno laže...
A zdi se mi, da je še vedno prezgodaj za tisti pregovor:"Majhni otroci-majhne skrbi,..."

Čeprav se kdaj ob ponavljanju že n-krat izrečenega počutim kot zlajnana gramofonska plošča in znajo biti kak dan noro naporni, sem v sebi malo ponosna tudi na naju.
Predvsem pa, navkjub odgovornostim, ki jih vzgoja prinaša, noro, noro hvaležna, da so nama podarjeni!!!