Kaj je že to....?

Prošnji dnevi?
Nekje sem prebrala, da sodobni človek meni, da Boga več ne potrebuje približno od takrat, ko je v razum in tehniko zavarovan do te mere, da mu Bog služi le še kot "dežurni krivec" za primere, ko se vsa znanost izneveri …

Čemu torej sploh še prošnji dnevi?
Pravijo, da je včasih, kljub obilici dela, vsaj nekdo od hiše šel na te tri dneve pred vnebohodom k maši ...

Predniki, čeprav brez visokih šol in zgolj s "kmečko pametjo", so bili modrejši od marsikoga v 21.stoletju. Izkustveno so vedeli, da preživetje ni odvisno le od pridnosti rok, ter da tako suša, moča ali pa zgolj par minutna "huda ura" lahko vzamejo že tako pretanek kos kruha... Zato so prosili za blagoslov tudi zunaj cerkvenih zidov, med polji, s procesijami ...

Danes, po večini, nis(m)o tako odvisni od vremena, saj trgovske police ostajajo (zaenkrat) polne tudi, če toča sklesti polja in sadovnjake. In procesije se mogoče zdijo le še lep običaj, le še en tak "sprehod" iz tradicije, ker kdo pa bi še klical na pomoč svetnike, ko pa kmetijska apoteka premore od fungicida do zalivalnih cevi ter zaščitnih ponjav..; kuge, vojske in lakote pa tudi tu že lep čas ni ...

 Pa se ne zavedamo, da k/v procesijah hodi vsak rod, le da, ker smo menjali svetišča in bogove, navkljub želji po blagoslovu, včasih prikličemo obratno ... 
A, da ne? 
A niso te vrste pri razno raznih "šlogarjih" eno samo iskanje pomoči na razpotjih življenja? 
A niso ta sledenja gurujem iskanja nečesa presežnega? 
A ni, na primer, čedalje bolj prakticiran "pozdrav soncu" iskanje uglašenosti na "pravo frekvenco"? 
A niso obiski energetskih točk iskanja tistega občutka, ko ti je lastna koža prav?
In potem se najde kak "pametnjakovič", ki mu pod brado šele poganja puh, in na vse, ki drug za drugim stopajo v procesiji, ko prosijo za blagoslov Neminljivega, gleda s posmehom, ker da s svojimi "opranimi glavami" verjamejo v pravljice???

ilustracija: Jelka Reicman

Procesija je mnogo več kot prošnja za lepo vreme.

Ponižno pristopiti k procesiji pomeni tudi priznati,

da Boga v svojem življenje rabim;

da Njegov blagoslov potrebujem;

da ga v svoj vsakdan vabim,

pa naj to pomeni med preorane brazde, za tekoči trak, pred računalniški zaslon ali ob bolniško posteljo ...

In nenazadnje je stopati v procesiji tudi znamenje, ki navzven pričuje, da pripadamo Njemu, ki na praznik vnebohoda sicer res odhaja v Nebo, a hkrati, kot je obljubil, ostaja z nami do poslednjega dne ...