Je kje srečnež, ki ne pozna občutka, ko se počutiš tako zelo sam, tako noro osamljen, da se zdi, da niti krik iz vsega grla ne bi dosegel ušes nikogar, pa čeprav v celem dnevu, v resnici, nisi bil fizično čisto sam nič kaj več kot tiste "prečepene" trenutke na cesarjevi "pešpoti"...??
V takih dneh se besede, ki ponavadi letijo ena prek druge zredčijo v redkobesednost ali celo zavijejo v molk ...
V takih dneh je biti tak kot ponavadi nor napor....
V takih dneh, vsaj jaz, šepetam, ter tudi jočem, navznoter.
V takih dneh se z mnogimi "zakaji" kregam s seboj... in tudi z Bogom.
V takih dneh se zdi vse "kiks" in vse zaman, jaz pa "luzer"...
 |
| foto:B.Vrabec |
Šele takrat, ko si priznam, da niso "krivi" le drugi, in da nimam "pravice" čakat', ampak "dolžnost" pristopit'...
Ko mi je od nekod dana moč, da premagam ponos in naredim droben korak-čeprav mi ni "treba";
ko zmorem, pa čeprav še tako zelo težko stopam v neznano vsakič, ko se ne da jasno predvideti odziva,
sploh pa, ker bi bil za prvi korak že zdavnaj "na vrsti" drug in ne jaz..., ker ...
Ja, včasih res težko delam korake, res težko "tvegam". Zato prevečkrat o "golobih" le sanjam, ter, čeprav z "vrabcem" v roki, na glavo kdaj "pokasiram" le njihov kak**... :) "Ego" je močna ovira, samopremaganje pa težka pokora... :)
Ja, življenjski vsakdan, če hočeš preživet', ni teorija ...
In "korak" naprej, ali včasih nazaj, da je le proti drugemu, je tisto, kar je skrito v "kar nočeš, da bi drug tebi storil, glej, da ti nikdar drugemu ne storiš." Ta "nikdar" je človeško neizvedljiv, a z ljubeznijo in "čarobno" besedo oprosti odnose spreminja v lepo tveganje, ki budi hvaležnost navkljub temu, da ni vedno z rož'cami postlano... :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)