Vsak dan je idealen dan... ;)

Kdaj človek premaga predsodek? Ko preprosto zbere pogum in sprejme izziv...
In najde se kakšna glava, moja je že taka, ki je polna predsodkov... Pazi, ne obsojanj in sodb, ampak bolj vsega tistega kar ni zame, kar ne zmorem... Ja, tudi zato, ker nimam "papirja". Včasih se mi zdi, da bi bila serijska samozavest pa res že nadstandard...
No, pa začnimo... :)
Fotoaparata se naprimer bojim...in nelagodje nato živo občutim tudi iz izrazov na fotografijah...
Pa višine, oz., bolje, globine... Zato je bil Triglav moj enkrat in nikoli več... ;)
Aja, pa kaj povedati, se izpostaviti, mi povzroči cmok v grlu, da moj glas zavibrira...

A tega imam zdaj, ko grem v zadnjo četrt mojega četrtega desetletja, počasi dovolj... Zato bodite pripravljeni na kakšno mojo norost.... ;)
Ker v glavi se že ujčkajo ideje... Le malo se morajo še okrepiti... in adijo kakšen "bremzer", seveda s predpogojem, da utišam onega, najbolj vztrajnega, ki sliši na ime "kaj si bo pa kdo mislil"...
... Da ne bo pomote, nimam v planu "bungee jumpinga", še manj "foto shutting", ampak preprosto skušati živeti na polno....
Če to vključuje, da plezam po lestvi v "štulboh"? Bom šla.
Če to pomeni, da poskusim peti? Bom dopoldne, ko me slišijo le zidovi, "krulila" na ves glas. (kar občasno že itak počnem ;))
Če to pomeni, da se bom odrekla svojim sanjam? Ja, no, na stran jih že lahko odrinem za kak čas, da vidim, če mi Previdnost servira kakšne boljše.... ;)

Sprejeti izziv ne pomeni nujno uspeti, še manj zmagati", ampak poskusiti ter dati vse od sebe... Tudi zato, da mi ne bo enkrat kasneje žal. Za zamujeno priložnost in zakopane talente... In danes je najbolj idealen dan da začnem. Zato grem... Greva skupaj?

Aja, da ne pozabim. Od kod današnji preblisk? Od živali, konkretneje od naših "junčkov"... Vse od pozne pomladi pa do prvih snežnih zaplat so uživali svobodo pod milim nebom... 24 ur na dan. Ne verjamem, da so se zavedali živečega "luksuza"... Dokler niso bili prisiljeni, da ostanejo v hlevu, kjer jim je, po naših merilih, boljše... A to je draga cena za svobodo.

Ljudje mnogokrat ravnamo obratno... Z visokim davkom. Ker ne tvegamo, za ceno udobja, ki bi ga utegnili vsaj načeti, če ne že izgubiti, teptamo žareče stenje idej in sanj... In verjetno se nato zgodi, da se na stare dni res najde kdo, ki je, navkljub imetju, zagrenjeno sam na pogorišču svojih življenjskih sanj...
Dr. Ramovš, Trstenjakov "naslednik", je nekoč rekel, da so najbolj "ubogi" tisti, ki za spomine shranjujejo le gnila jabolka...
Moji spomini niso in ne bodo le kot topljiva hruška viljamovka, ampak se med njimi zagotovo znajde vse od lesnač, limon, kutin in kot rozin sladkih grozdnih jagod...
Ker delam, navkljub trudu, tudi "kikse",
ker sem ljubljena in ljubim,
ker ranim in sem ranjena,
ker preprosto živim!!

...naj pada... :)

Otrokom je prinesel veselje. Tale prvi sneg mislim. V meni pa se je najprej oglasil tisti "škoda"...
Škoda, ker je konec z narahljanim in suhim listjem, ki ob sprehodu po gozdnih poteh ničesar ne prikrije, ampak "ozvoči" vsak najmanjši šum... Kar otroško razigran postane človek, ko ga "pluži" s čevlji...
Škoda, ker nisem te letošnje prekrasne jeseni (še) bolj izkoristila... No, pa rahlo nejevoljna sem postala tudi zato, ker so o mahu za jaslice toliko govorili, niso se pa spravili v akcijo..., pa tako fajn suh je bil...

A hvala Bogu, da me pamet kaj kmalu spravi na drugi tir... :) Tudi nedolžna belina snega bo zbujala celo paleto odtenkov čudenja nad lepoto stvarstva,  prebujala igrivost ter nemo vabila... Pa kako lepo bo tiho, s krušne peči, zreti v ples snežink;
pa si na pragu otresti kopreno snega in vstopiti v topel dom;
in v adventu odštevati do svetega večera, ugasniti luči in zreti v čudež betlehemskih poljan ter obujati spomine na minule Božiče...
Ja, vse ima svoj čas... In svoj čar.
In nato pride pomlad. :) Že danes sem si obljubila, da tiste prve zeleneče znanilke pomladi, tam gori sredi strmega pobočja, za katero vsako leto komaj čakam, da se ogrne v prosojno zeleno pomladno barvo listkov, prihodnjo pomlad ne bom opazovala le od doma, ampak jo bom pobožala po deblu...

Sneg. Naj pada. Zdaj je čas zanj. Narava je lepa v kreacijah vseh letnih časov. In ne pusti se prehitevati, niti upočasniti. Kot bi vedela, da je pričakovanje tisto, kar v srcih budi hrepenenje, radost in da je zakonitost minljivosti tisto, kar človeka uglasi na hvaležnost...
Tako kot življenje. Le da se letni časi ponavljajo, obdobij življenja pa ni nikoli več nazaj.... Zato je vsak trenutek neponovljiv dar. In noro je, da si pustim/o, da ga zaznamuje nekaj, na kar nimam vpliva... Naprimer vreme. :) Zato naj pada...

Vse okrog še črna tema... Lahko bi še spal... A se zbudiš brez nastavljene ure, ker ti spanec jemlje skrb... Mogoče je ta začinjena še z razočaranjem in zakaji... In nemo strmiš v neopazen strop nad sabo... Globoko v sebi pa jasno veš, da se "žreš" zaradi stvari na katere nimaš vpliva, a si ne moreš pomagat'....In  braniš se razumskih razlag, čeprav veš, da bo treba preprosto sprejet'...

Bodo pomagale vlažne struge, ki si režejo pot od kotičkov očes pa vse tja dol do ušes...?
Bodo v pomoč nemi, včasih z vročim temperamentom natempirani samogovori, ki jih imaš s seboj?
Kdo bi vedel.
A v tistem je zmaga že, če uspeš izklopiti napačne stratege, ki bi se maščevali, če bi le mogli najti "krivca"...

A miru ni drugje kot v "zgodi se"....
Zgleda, da do tja ni bližnice, da so slani potočki neizbežni, da so kot izvir, ki prečisti misel, da more v ponižnosti sprejeti, da je že tako prav, da preprosto že mora biti tako...in da bo s tem pač treba živet'...

Evo, zapis, ki mu do resničnosti manjka le ena stvar: 1.oseba ednine...