...naj pada... :)

Otrokom je prinesel veselje. Tale prvi sneg mislim. V meni pa se je najprej oglasil tisti "škoda"...
Škoda, ker je konec z narahljanim in suhim listjem, ki ob sprehodu po gozdnih poteh ničesar ne prikrije, ampak "ozvoči" vsak najmanjši šum... Kar otroško razigran postane človek, ko ga "pluži" s čevlji...
Škoda, ker nisem te letošnje prekrasne jeseni (še) bolj izkoristila... No, pa rahlo nejevoljna sem postala tudi zato, ker so o mahu za jaslice toliko govorili, niso se pa spravili v akcijo..., pa tako fajn suh je bil...

A hvala Bogu, da me pamet kaj kmalu spravi na drugi tir... :) Tudi nedolžna belina snega bo zbujala celo paleto odtenkov čudenja nad lepoto stvarstva,  prebujala igrivost ter nemo vabila... Pa kako lepo bo tiho, s krušne peči, zreti v ples snežink;
pa si na pragu otresti kopreno snega in vstopiti v topel dom;
in v adventu odštevati do svetega večera, ugasniti luči in zreti v čudež betlehemskih poljan ter obujati spomine na minule Božiče...
Ja, vse ima svoj čas... In svoj čar.
In nato pride pomlad. :) Že danes sem si obljubila, da tiste prve zeleneče znanilke pomladi, tam gori sredi strmega pobočja, za katero vsako leto komaj čakam, da se ogrne v prosojno zeleno pomladno barvo listkov, prihodnjo pomlad ne bom opazovala le od doma, ampak jo bom pobožala po deblu...

Sneg. Naj pada. Zdaj je čas zanj. Narava je lepa v kreacijah vseh letnih časov. In ne pusti se prehitevati, niti upočasniti. Kot bi vedela, da je pričakovanje tisto, kar v srcih budi hrepenenje, radost in da je zakonitost minljivosti tisto, kar človeka uglasi na hvaležnost...
Tako kot življenje. Le da se letni časi ponavljajo, obdobij življenja pa ni nikoli več nazaj.... Zato je vsak trenutek neponovljiv dar. In noro je, da si pustim/o, da ga zaznamuje nekaj, na kar nimam vpliva... Naprimer vreme. :) Zato naj pada...