Vse okrog še črna tema... Lahko bi še spal... A se zbudiš brez nastavljene ure, ker ti spanec jemlje skrb... Mogoče je ta začinjena še z razočaranjem in zakaji... In nemo strmiš v neopazen strop nad sabo... Globoko v sebi pa jasno veš, da se "žreš" zaradi stvari na katere nimaš vpliva, a si ne moreš pomagat'....In  braniš se razumskih razlag, čeprav veš, da bo treba preprosto sprejet'...

Bodo pomagale vlažne struge, ki si režejo pot od kotičkov očes pa vse tja dol do ušes...?
Bodo v pomoč nemi, včasih z vročim temperamentom natempirani samogovori, ki jih imaš s seboj?
Kdo bi vedel.
A v tistem je zmaga že, če uspeš izklopiti napačne stratege, ki bi se maščevali, če bi le mogli najti "krivca"...

A miru ni drugje kot v "zgodi se"....
Zgleda, da do tja ni bližnice, da so slani potočki neizbežni, da so kot izvir, ki prečisti misel, da more v ponižnosti sprejeti, da je že tako prav, da preprosto že mora biti tako...in da bo s tem pač treba živet'...

Evo, zapis, ki mu do resničnosti manjka le ena stvar: 1.oseba ednine...