Ko me datum "sili", da se oziram nazaj...

Le še dvakrat se prebudi nov dan v iztekajočem se letu... In misel mi, bolj kot k novoletnim obljubam, ki jim ne posvečam nikakršne pozornosti, saj iz izkušenj vem, da je nato, ko se jih ne držim, grenak priokus skoraj neizbežen, plava nazaj...
Pestro leto je bilo tole 2015-to. No, kot vsako doslej. :)

In na minulo se da pogledati iz različnih kotov...
S "črnimi špegli", ki se jim po domače reče "zjamranost", bi izza vsakega vogala po meni svoje lovke stegoval malodušni mrak...
Ker mi je leto npr. "vzelo" osebo, ki je vse iz otroštva bila vraščena v delček mojega srca;
ker sva si s teto Puber v ringu "kdo bo koga", pod domačo streho, večkrat skočili v lase, pa rezultat kot da ni nič bolj jasen;
ker me lastno telo občasno jasno opozori, da ni jekleno in da bo treba šibke točke počasi vzeti v zakup...
In če bi s temi "špegli" skušala leto '15 povezati v šopek, bi bil podoben neurejenemu snopu v katerem bi prevladovala trnje in pelin...

A svet ni črn, ampak podobno prepletajoč kot vonjave v kuhinji, ko marsikaj ne diši, a je neizbežno... (realna asociacija, ker pri nas trenutno vre, meni ne preveč dišeč bob, par korakov stran pa droben plamenček vztraja pod izparilnikom z oljem vrtnice.... :)) .... in se popolnoma izogniti nobenemu vonju ne da, a prevlada tisti, ki ga spustiš v glavo in srce...
In mene boža vrtnica... ter me hvaležno spominja na mnoge, včasih povsem neopazne in na videz nepomembne trenutke, ki v mojih spominih še vedno dišijo... Dišijo po sprejetosti,  ljubljenosti, odpuščanju...
Vonj vrtnice... Svilnati cvetni listki, ki jih vonj kar riše pred očmi, in se ob grozečih trnih na rožnem grmu zdijo hladno nedostopni, nato pa ob dotiku presenetijo z žametno žlahtnostjo,  me hvaležno spominjajo na neštete obraze dobrote... Od skuhanega kosila, do podarjenih cvetnih čebulic, do dodatnih polen na ognju, ker so moje noge non stop ledene, pa do darov na katere ne bi niti pomislil.... ter do neotipljivih nasmehov,  podarjenih trenutkov, neprecenljivih iskrenosti v pogledih in ponujenih dlani in ramen ljudi, ki preprosto so in ostajajo blizu ne le ko me razganja od elana, ampak tudi, ko v njihovem objemu trepetam ali si v pulover brišem solze....

Ja, trnje trenutka, ki je včasih že v dnevu, sploh pa v življenju neizbežno, je skoraj kot mačje solze... Z enim če:ČE NISI SAM. Če si nekdo za nekoga. In jaz, hvala Bogu, sem.
Pogovorno bi kdo rekel, da imam v življenju "zegn"...Ja, to je res blagoslov... Ker je ne le kot srajca, ampak kar kot koža srečnega človeka... :)

Še je čas.... :)

Pred vsakimi prazniki je "ista pesem".... Čas mi takrat teče hitreje od najbolj spretne reke, ki si v globeli izbira ozko pot; dnevi mi polzijo med prsti kot najbolj sipka mivka, ki jo čutiš kako drsi preko dlani, a je je med  njenim "odtekanjem" moč zadržati le delček...
Hkrati pa si moram, znova in znova, ko se nato ozrem nazaj, z rahlim okusom po pelinu priznati, da je v dlaneh ostalo manj kot bi lahko.... Kot da se iz minulega ne naučim kaj dosti...

A je res nujno, da se pločevinaste škatle komaj zaprejo od domačih keksov?
A je res treba sneti še zadnjo zaveso in jo preprati pred Božičem?
Je vse to tako zelo pomembno, da je vredno zapostaviti tisto, kar se dogaja v meni?
Je naš "zgornji štuk" pomembnejši od s vso "kramo" zabasanega srca, ko se mi iz dneva v dan izmuznejo trenutki, v katerih bi se pripravila na "generalno čiščenje", da bi bile moje "jasli" vsaj prazne, in bi jih Novorojeni mogel napolniti s svojim mirom in toplino..?
Ko takole razmišljam, mi pride na misel Avguštin in "njegovo nemirno srce"... Le da smo mi, večkrat še bolj "zabluzili" in svoj smisel iščemo v stvareh, ki se jih da videt', v naslovih s katerimi se da okititi... Hkrati pa smo prevečkrat tako strašno sami, čeprav nenehno obdani z ljudmi...

Najboljšega vzdušja ne pogojuje pod dobrotami šibeča se miza, ampak bližina tistih, ki se dotikajo srca;
v srce se ne vtisnejo najlepše vrisane obrvi, ampak iskrice v očeh nekoga, ki te je preprosto vesel;
najbolj vrhunsko zmešan koktajl ni senca navadnega bezgovega čaja v obkrušeni "šalčki" z nekom, ki mu ob tebi čas hitro mineva...
V teh rečeh je tista toplina, ki šteje in dela praznike prekratke,
v teh trenutkih so "slamice", ki delajo mehke jasli v srcih....
In, ja, tudi ali pa predvsem ob teh ljudeh, ki smo si namenjeni v isti prostor in čas, imam jaz, imava midva, priložnost in dolžnost, da drug drugemu grejemo dlani... Ob od Boga poslanih pa celo privilegij, da vsak iz svoje smeri negujemo  stezico med srcema, ter si z zaupanjem medsebojno celimo rane... In tako se Božič v srcih dogaja znova in znova in ne le 25.decembra...

Kakor kaplje smo na veji...

"Veselite se..."letošnje 3.adventne nedelje je bilo zame skaljen tako rekoč na cerkvenem pragu. Ko te doseže vest, da je za vedno odšel nekdo, ki si ga, čeprav se, v zadnjih letih, poti niso pogosto križale, nosil v srcu, in te nanj veže gora hvaležnih spominov, se veselje trenutka razblini...
Sploh še, če čutiš, da si znova zamočil, ker nisi našel časa..., a da so priložnosti izgubljene...

Izgubila je boj, odšla tja, kjer ne boli.. Ona, ki ji je smer življenja usmerjal danes že redek kompas, ki je vedno kazal v smer dobrote..., pravzaprav sta v to smer hodila oba z možem....
"Kar daš, ti nikoli ne manjka...", je večkrat rada rekla... To smo še posebej čutili vsi, ki nas je nagnila nad krstni kamen. Takrat, v tistih časih, smo živeli malenkost drugače kot danes, a srečanje z njima je bil vedno praznik... Znala sta prižigati iskrice v otroških očeh, pokazati da nas imata rada...
Botrca, zdaj ste tam, kjer so vsi,  ki ste jih pogrešali...
...Tam je mama, katere ljubezen vam je ugonobila grenka smrt že v najnežnejših otroških letih;
tam je poleg vseh, katerim ste z vero v večnost prižigali plamenčke spomina na grobovih, tudi on, katerega smrti niste nikoli popolnoma preboleli... Ja, res sta se imela rada...

Veliki ljudje odhajajo tiho, tako kot so živeli...
Verujem, da vam je lepo, da vam je dobro, da ste v naročju Ljubezni...A tu, poleg vaših najbližnjih, ostajamo mnogi, ki s hvaležnostjo za vse sledi ljubezni in dobrote, ki smo jih bili deležni po Vas, obujamo spomin na toplo dlan, iskriv pogled in glas, ki nas je vedno objel s prijaznostjo, ter upamo v ponovno snidenje na pragu večnosti... Zbogom do takrat..., pa prosite za nas...