Kakor kaplje smo na veji...

"Veselite se..."letošnje 3.adventne nedelje je bilo zame skaljen tako rekoč na cerkvenem pragu. Ko te doseže vest, da je za vedno odšel nekdo, ki si ga, čeprav se, v zadnjih letih, poti niso pogosto križale, nosil v srcu, in te nanj veže gora hvaležnih spominov, se veselje trenutka razblini...
Sploh še, če čutiš, da si znova zamočil, ker nisi našel časa..., a da so priložnosti izgubljene...

Izgubila je boj, odšla tja, kjer ne boli.. Ona, ki ji je smer življenja usmerjal danes že redek kompas, ki je vedno kazal v smer dobrote..., pravzaprav sta v to smer hodila oba z možem....
"Kar daš, ti nikoli ne manjka...", je večkrat rada rekla... To smo še posebej čutili vsi, ki nas je nagnila nad krstni kamen. Takrat, v tistih časih, smo živeli malenkost drugače kot danes, a srečanje z njima je bil vedno praznik... Znala sta prižigati iskrice v otroških očeh, pokazati da nas imata rada...
Botrca, zdaj ste tam, kjer so vsi,  ki ste jih pogrešali...
...Tam je mama, katere ljubezen vam je ugonobila grenka smrt že v najnežnejših otroških letih;
tam je poleg vseh, katerim ste z vero v večnost prižigali plamenčke spomina na grobovih, tudi on, katerega smrti niste nikoli popolnoma preboleli... Ja, res sta se imela rada...

Veliki ljudje odhajajo tiho, tako kot so živeli...
Verujem, da vam je lepo, da vam je dobro, da ste v naročju Ljubezni...A tu, poleg vaših najbližnjih, ostajamo mnogi, ki s hvaležnostjo za vse sledi ljubezni in dobrote, ki smo jih bili deležni po Vas, obujamo spomin na toplo dlan, iskriv pogled in glas, ki nas je vedno objel s prijaznostjo, ter upamo v ponovno snidenje na pragu večnosti... Zbogom do takrat..., pa prosite za nas...