Ko me datum "sili", da se oziram nazaj...

Le še dvakrat se prebudi nov dan v iztekajočem se letu... In misel mi, bolj kot k novoletnim obljubam, ki jim ne posvečam nikakršne pozornosti, saj iz izkušenj vem, da je nato, ko se jih ne držim, grenak priokus skoraj neizbežen, plava nazaj...
Pestro leto je bilo tole 2015-to. No, kot vsako doslej. :)

In na minulo se da pogledati iz različnih kotov...
S "črnimi špegli", ki se jim po domače reče "zjamranost", bi izza vsakega vogala po meni svoje lovke stegoval malodušni mrak...
Ker mi je leto npr. "vzelo" osebo, ki je vse iz otroštva bila vraščena v delček mojega srca;
ker sva si s teto Puber v ringu "kdo bo koga", pod domačo streho, večkrat skočili v lase, pa rezultat kot da ni nič bolj jasen;
ker me lastno telo občasno jasno opozori, da ni jekleno in da bo treba šibke točke počasi vzeti v zakup...
In če bi s temi "špegli" skušala leto '15 povezati v šopek, bi bil podoben neurejenemu snopu v katerem bi prevladovala trnje in pelin...

A svet ni črn, ampak podobno prepletajoč kot vonjave v kuhinji, ko marsikaj ne diši, a je neizbežno... (realna asociacija, ker pri nas trenutno vre, meni ne preveč dišeč bob, par korakov stran pa droben plamenček vztraja pod izparilnikom z oljem vrtnice.... :)) .... in se popolnoma izogniti nobenemu vonju ne da, a prevlada tisti, ki ga spustiš v glavo in srce...
In mene boža vrtnica... ter me hvaležno spominja na mnoge, včasih povsem neopazne in na videz nepomembne trenutke, ki v mojih spominih še vedno dišijo... Dišijo po sprejetosti,  ljubljenosti, odpuščanju...
Vonj vrtnice... Svilnati cvetni listki, ki jih vonj kar riše pred očmi, in se ob grozečih trnih na rožnem grmu zdijo hladno nedostopni, nato pa ob dotiku presenetijo z žametno žlahtnostjo,  me hvaležno spominjajo na neštete obraze dobrote... Od skuhanega kosila, do podarjenih cvetnih čebulic, do dodatnih polen na ognju, ker so moje noge non stop ledene, pa do darov na katere ne bi niti pomislil.... ter do neotipljivih nasmehov,  podarjenih trenutkov, neprecenljivih iskrenosti v pogledih in ponujenih dlani in ramen ljudi, ki preprosto so in ostajajo blizu ne le ko me razganja od elana, ampak tudi, ko v njihovem objemu trepetam ali si v pulover brišem solze....

Ja, trnje trenutka, ki je včasih že v dnevu, sploh pa v življenju neizbežno, je skoraj kot mačje solze... Z enim če:ČE NISI SAM. Če si nekdo za nekoga. In jaz, hvala Bogu, sem.
Pogovorno bi kdo rekel, da imam v življenju "zegn"...Ja, to je res blagoslov... Ker je ne le kot srajca, ampak kar kot koža srečnega človeka... :)