Za vsako situacijo obstaja Beseda... Le poiskati in zaupati je treba ... Kar pa ni vedno lahko ...

 Nedelja Knjige knjig ... Nedelja Svetega pisma, žive, a nevsiljive besede, ki tudi na naši polici prepogosto sameva ...
Kdo ve kolikokrat bi prebrana misel bila kot luč, ključ, 
kdaj drugič, ko bi me premagovala lenoba, pa kot "brca" v zadnjo plat ( "Lenuh je podoben umazanemu kamnu, vsi bodo izžvižgali njegovo sramoto. Sir 22,1"). ;)
Kako lepo je (ali pa tudi boleče kdaj, če ti nastavi ogledalo ;)), ko te zadane misel, ki se zdi kot nalašč zate..:)

 Spomnim se, da sem nekoč, ko sem odlagala sveto spoved (pa to ni bilo samo takrat) naletela na psalm, ki se je začel:"Usmili se me Bog po svoji milosrčnosti....", in nekje vmes pravi: "bolj ko sneg bom bel, ko me umiješ." (Ps 51)
Čez dan ali dva pa še dodatno dozo:"Bog očita grešniku: Kaj naštevaš moje zapovedi..." (Ps 49)
Spet enkrat, pred časom, se mi je, iz neznanega razloga, priljubila vrstica: "Skrivnostno je srce, bolj kot vse, kdo ga more doumeti?"  (Jer17,9) 

In tako je enkrat, ko je eden izmed stalne "ekipe" pred Najsvetejšim predlagal, da bi glasno brali knjigo knjig, bila izbrana Tobijeva knjiga. Podajanje knjige je naneslo, da je poglavje o razkritju prave podobe prijatelja Rafaela padlo name.., in moj glas je le s težavo previbriral vrstice...
Ker se  v  Tobiju prepoznam ...
Tudi vsakemu izmed nas, tudi meni so starši namenili zaklad (pri krstu), a do njega se mora prikopati vsak sam,
tudi meni so polagali na srce nauke in sta kdaj trepetala (pa verjetno še zdaj kdaj), ker me ni bilo nazaj ob pričakovanem času,
še bolj pa, če nisem izbrala priporočene poti, ampak iskala bližnjice, ki bi se znale raztegniti v maratone ...

Sama v prijateljih večkrat zaslutim senco Božjega sla, obris angela ...
Prijatelji opogumljajo, ko bi, podobno kot Tobija pred ribo, sama odskočila nazaj, ko mi je na pot vržen izziv, ki ga sama zaznavam kot oviro in mi v kosti naganja strah ...
Prijatelji svetujejo, ko se mi v "dlaneh" znajde nekaj, pa ne vem kaj bi s tistim, in spet drugič predvidijo, ko omahujem in zaženejo kolesje, da "zadeva" steče ...
Prijatelji zdravijo, tudi slepo pego, če je treba;
prijatelji so res (kot) angeli...
Lepo je, ko drug drugemu z besedno zvezo "daj mal' misli name" sporočamo, da potrebujemo molitev ... In lepo je nato čutiti, vedeti, da smo povezani v molitvi, da se molitev še nekoga dviga zame in učinkuje kot vonj, ki se je širil z žerjavice med Tobijem in Saro ...
Gospod, zahvaljujem se Ti zanje, a hkrati me je strah, da bi "izginili" kot zvesti Rafael ...
Zato se ne čudim več, da se mi je ob Tobijevi  "pustolovščini" lomil glas ...
                                                                                                    
Ja, kdo ve kolikokrat bi mi beseda, ki ostaja mrtva, ker je ne vzamem v roke, spremenila dan, me pobrala, hrabrila, ko se znova in znova spotikam,
me nežno potolažila in materinsko umirila, ko bi se zdelo, da se mi labirint lastnega življenja zapleta, in me v zanosu prizemljila... 
Kdo ve... 
A kaj, ko je včasih težko najti, sploh še ne veš kje bi iskal (tu Beseda prihaja naproti.... vsem, ki se kdaj ne znajdemo med množico knjig, poglavij in vrstic)...

In skoraj me zamika, da bi si rekla od danes pa vsak dan vsaj 5 minut... 
A ne maram obljub ... Že iz otroštva ...
Tako živo se spomnim stare mame, ki so ponavljali, da se z lažnimi obljubami pot v pekel tlakuje ... 
Ne maram obljub, ker sem že prevečkrat okusila, da jih zgolj z lastnimi močmi težko držim...
Zato ob nedelji Svetega pisma prosim, da bi znala ravnati z biseri, da bi cenila ne le tiste, ki so s trudom prigarani, ampak tudi one, ki so mi podarjeni ... Podarjeni čisto zastonj, iz ljubezni, brez drobnega tiska in skritih klavzul o povračilu, o zameni ....
Želim si, da ob oziranju nazaj ne bi mogla reči, da velja tisto o metanju biserov med svinje, ter da bi bila za prave "bisere" pripravljena prodati tudi kakšno "njivo", ki sicer dobro obrača "kapital", in zastaviti kaj od tega kar mi je dragoceno (in morebiti kdaj skoraj malikovano čuvano)..., sploh pa, da bi ne ostalo le pri besedah, ampak bi tudi s pomočjo Besede odkopala talente, zavrgla strahove in tako, ko pride tisti dan, imela kaj, kar bi prestalo Božje topilnice ...

Ko molk ni vedno zlato...

Pride obdobje, ko mi kakšna melodija tako zleze pod kožo, pa pravega razloga sploh ne poznam, da si jo na "repeat" vrtim iz dneva v dan, kar naprej... in posledično komu od domačih, že ob prvih tonih, skoraj "dvigne" pritisk... ;)

In nehote začnem iskat vzporednice...
Večkrat se, potem, ko je beseda že bila izgovorjena, sama pri sebi sprašujem, če je bilo prav, če je bilo modro, da sem kakšno reč, misel, občutje podelila, povedala... Iz preprostega razloga. Ker se včasih kasneje zdi, da bi živela laže, če ne celo bolje, če bi se ugriznila v jezik, ga držala za zobmi, če bi preprosto molčala... A hkrati "molčati" ni vedno v službi resnice...in je tako lahko hitro v nasprotju z "biti iskren"...
In tako se človek lahko kaj hitro znajde v vlogi, ki jo sama občutim kot boleče "tehtanje" med "bi ali ne bi", "med povedati in molčati", pa čeprav zgolj zato, da bi drugega ne ranila...

Psalmist prosi za stražo pred usti, Sokrat priporoča uporabo cedil...
Ja, v osnovi drži, a hkrati mi je iz leta v leto, iz dneva v dan bolj jasno, da vsak od nas potrebuje kraj, mesto, kjer sme biti v polnosti resničen, kjer sme jokat', biti ranljiv, prestrašen, kjer sme v polnosti "živeti svoj jaz", pa čeprav bi to pomenilo, da v jezi zboksa okrasno blazino ali pa se, kdaj drugič, prepusti napadu smeha brez razloga...
Ja, vsak od nas ekstencialno rabi vsaj nekoga, ki ga sprejema, ne obsoja...
In tu postanejo priučena cedila, čeprav zgolj iz strahu, da bi drugega zaznamovali, veliko breme, ki se ga težko znebiš sam...
Ker je povedati in biti slišan zdravilo, ki mu niti apaurin, niti aspirin ne moreta konkurirat'... A  do tega je dosti teže priti kot do belega ali zelenega recepta...
Ko nekdo ne umakne pogleda,  čeprav ne žariš v najlepših odtenkih lastnega značaja, je kot bi ti bilo v tistih očeh nastavljeno ogledalo, ki ti, čeprav v nemem zrenju, zagotavlja, da zanj ostajaš enako dragocen..., navkljub težkim dnevom in kiksom, ki jih ponavljaš znova in znova... In več si težko želiš.

Zato "uporabljati cedila"... A ne vedno.
Uporabljati jih, ko bi izgovorjeno umazalo koga ali kaj, ali pa bi z ubesedenim ponujali "srce na pladnju" nekomu, ki tega ni vreden, skratka "pojačati stražo" vsakič ko "molk" zajezi reko neresnic, domnevanj...
A nikoli, ko gre za človeka s  katerim sem res jaz..., pa čeprav zgolj zato, ker me zamika, da bi se v molk zatekla iz strahu, da bi drug name gledal drugače. ..

Ko se ob številkah vriva grda sopomenka za prašička....

Besedno zvezo "metati bisere med svinje" sem enkrat že uporabila. Tokrat se mi spet naravnost ponuja...
"Metati bisere med svinje" SSKJ razlaga kot dati materialno oz.duhovno dobrino nekomu, ki je ne ceni... Mogoče bi se jo kdaj preprosto dalo preimenovati v nehvaležnost, ki izvira iz samoumevnosti....
In ljudje tako pogosto funkcioniramo, pa naj si bo glede zdravja, drobnih pozornosti bližnjih ali medosebnih odnosov... To plat najbolj poznam iz zornih kotov, ki mi jih nastavlja moj vsakdan...
Ko postanejo stvari samoumevne, je hvaležnost v nevarnosti, da je izruvana in hkrati z njo, ki je kot humus za človekovo osebno zadovoljstvo, le to začne usihati...
Hvaležnost zame niso pregrešno drage vrtnice in wellness aranžmaji, niti drobne pozornosti, ki jih za evre enostavno kupiš...
Hvaležnost je toplina, ki jo oddajaš, ko vstopiš v prijetno topel dom;
hvaležnost je skrbno pospraviti zlikane kupe perila;
hvaležnost je kdaj pa kdaj prostovoljno narediti kaj, kar ti "ne diši", a je v veselje drugemu;
hvaležnost je preprosto ne pozabiti na nekoga takrat, ko ga ne "rabiš"...

Ja, metati "bisere med svinje" je enostavno in preprosto biti nehvaležen in neodgovoren.. Do nečesa kar prejemaš, še bolj pa do nekoga, ki ti z vsem, kar ti daje, podarja del sebe...

In tu današnja potrošniška miselnost, ki spodbuja zavreči in ne popraviti, steguje lovke dlje od trgovskih polic..., saj se "nekoristnost neprofitnega in  odsluženega" počasi plazi v odnose...
Spočeta življenja postajajo breme, katerega na račun države z ustavno pravico lastna mati sme dati postrgati iz "zibeli";
od let utrujena telesa njih, ki so bili posredovalci življenja generaciji, ki zmotno verjame, da je denar bog, pa ne bodi ga treba strošek v domovih za ostarele...
Jih tja "stlačimo" res zgolj zato, ker potrebujejo nego, ali pa nas s svojo prisotnostjo opominjajo, da se nam podobna usoda bliskovito približuje??

In potem zaskeli, ker smo v svetovnem merilu pristali na 11.mestu držav z najnižjo rodnostjo (od leta 1997 pa je bilo umetno prekinjenih 115.455 nerojenih življenj, od 19.1.1952, ko je postal splav pri nas pravica pa  več kot 700.000 ), ter še više na seznamu onih, ki vodijo po številu teh, ki si sodijo sami...
Ni čudno, ko pa z življenjem, življenji, delamo kot "prasica z drekom"... in tako mnogi "biseri", ki bi s talenti spreminjali svet, nikoli ne zasijejo, iz leta v leto pogosteje pa prebujajo mami, ki to je, pa čeprav zaradi pravice nad lastnim trebuhom, ni nikoli čistila zaspančkov iz drobnih iskrivih očk, ki bi vanjo obožujoče zrle s vso svojo ljubeznijo...

In "bijemo plat zvona". Vsak po svoje in kot narod.
Ker navkljub visokemu povprečju šolanih "buč" nimamo razčiščenih osnovnih pojmov, ker izbiramo smrt in zavračamo življenje, skratka ker mešamo "drek" in "bisere"...

...biti odrasel, biti otrok...?

Pred dnevi je za našo najmlajšo prišel težko pričakovani dan. A do pravljičnega števila let ni bilo dovolj le odštevati dneve, ampak so bile pomembne ure, na minutke natančno... :) Tako je tisto noč, ki je prinašala uro rojstva, vprašala skoraj tolikokrat kot rabi prstkov za svoja leta, če je pa zdaj že ura pol štirih..., ko bo stara sedem... :)
Nazadnje, utrujena od nenehnega prebujanja, rečem ja, ko so bili kazalci tam nekje blizu... ;), ji šepnem vse najboljše...; močno me objame in sladko zaspi... :)

Pa se vprašam, če odrasli, če jaz še znam tako otroško pričakovat', tako verjet' v nekaj kar ne vidim, tako zaupat' v besedo, ki mi jo nekdo izreče...?
Ali pa dopuščam, da me najeda dvom, da mi strah odžira tisto, kar nato manjka trenutkom, da niso živeti na polno...?
Sama se žal prepogosto znajdem med onimi, ki bi si, z iskrenostjo, na drug sklop vprašanj mogli odgovoriti z da...
Ker ta  "da" daje zmotno prepričanje, da imam vajeti v rokah, da je vse pod kontrolo...,
ker ta "da" daje lažen občutek samozadostnosti,
ker ta "da" godi egu, ta pa, ko štrli ven, hitro rani. Drugega. In osiromaši mene.

Ponižnost in preprostost. Dve lastnosti, ki jih tako občudujemo pri drugih, a večkrat težko spravimo v realnost v lastnem vsakdanu...
Vsaj meni pogosto ne gre.
Razen, ko se v samoti bližam dnu, ko me življenje stiska k tlom....
Takrat ponos odmre...
Takrat sem najbolj človek.
Najbolj otrok.
Najbliže Bogu in ljudem.
Ker izkustveno čutim, da sama ne zmorem, da jih rabim.
Čeprav zgolj za to, da mi, ko mi ni lahko, z besedami povedo, da bo kmalu mimo, da mi povedo, da ostajajo, da so z menoj pa naj se zgodi kar koli...

In na najlepši način jim lahko vrnem dobro, če me spustijo blizu, ko njih tišči k tlom lastni križ, če mi v zaupanju dovolijo, da sem zdaj jaz njim kot "Simon in Veronika"...

Ko se zjasni...

Problemi in težave so neizogibni del življenja. In z njimi se je treba spopasti, nekaterih enostavno ni moč odmisliti, ker nas nanje opozarja bolečina, in s(m)o se celo nasprotniki kemije primorani zateči k "bonbončkom" iz lekarne...

A nič laže ni s vsem, kar zaposljuje glavo in razpreda misli v nedogled.... ter nosi skupno ime: skrb...
Včasih se človek preprosto, zato da odrine misel in se skuša zamotiti, še bolj potopi v delo, a slej ko prej se "trdemu orehu" ne da več izmikat'... in "boj", največkrat s seboj, ni le neizbežen, ampak zna biti tudi neusmiljeno neizprosen...
Najbolj noro je to, da "recepta" ni, navkljub temu, da so v življenju že bili trenutki, ko ni bilo ne sonca, ne jasnine, niti z rož'cami postlano, in je vsakokratni izziv nov in svež kot mlado jutro, ki se v popolni sličnosti ne ponovi nikoli več....
In zgodi se, da solza, ki spolzi, ne prinese olajšanja, da te ne pomiri ne molitev, niti samota, niti sprehod..., da o obzorju, kjer bi se kot zarja prikazali odgovori na zakaje, niti ne sanjaš...

In znova in znova pristaneš na isti "kompromis"...
Sprejeti bo treba, če že spremeniti ni moč...,
čakati, tudi izpustiti, če je ponujena dlan zavrnjena...

...In v tišino, ki te obdaja, spustiš njo, ki ruši zidove... Nazadnje pa ji dovoliš, da si sposodi še tvoj glas...In nežno mrmranje ob melodiji se polagoma spremeni v petje na vse grlo. :)
Nato začuden spoznaš, da si klecal pod križem, ker si ga, v želji po samozadostnosti, skušal nositi sam, da si se obnašal podobno kot malo dete, ki v nedogled ponavlja:"Sam,sam....", dokler utrujen ne uvidi, da mu on, ki ponuja dlan, ne želi nič drugega, kot da mu je dobro...

Ja, včasih ponujamo dlan, drugič se je oprimemo,
včasih stopamo naproti, drugič nemo čakamo...
Najpomembneje pa je, da preprosto smo, da bližnji vedo, da stanovitno ostajamo..
Vsemu navkljub.
Ker stanovitnost je in ostaja eden izmed najlepših obrazov ljubezni.
V njej je varnost in toplina, topla dlan in nežen objem,
v njej gotovost, da se nekam lahko vedno zatečemo,
saj je tam nekdo, ki nas je preprosto vesel, neglede na "prtljago", ki jo privlečemo s sabo,
ker je tam vse, kar se ujame v besedo dom... Pa sploh ni nujno, da nam je tam tekla zibel.

Ko se osel in druge živali iz pregovorov kar ponujajo....

"Osel gre enkrat na led", pravi star pregovor.... No, mogoče se tudi med osli primerke ženskega spola da nahecat' večkrat... ;)
In, ko se znajdeš v trenutku, ko si lahko s sklonjeno glavo le priznaš, da bi tokrat tole z oslom še kako veljalo tudi zate, ker je še trmasti dolgouhec bolj brihten...., se, po pravici, jeziš nase...

In v glavi premlevaš, pa tuhtaš, kalkuliraš, iščeš varianto, kjer bi bil volk sit in koza cela...
Pa se najprej, kot Feniks iz pepela, ponudi misel, da boš jasno in glasno povedal kar "drugi strani" gre... Jasno, da popolnoma upravičeno... ;)
Dokler se ego ne začne počasi umikati, skupaj z užaljenostjo..., ter skušaš vsaj prisluhniti glasu, ki ti šepeta, da si bil bedak, ker nisi vprašal, ker te je bilo strah vprašat'...
Ja, kdor jezika špara, kruha strada...


In tokrat sem ga "puhnila" jaz. In možev:" Ti si tud'....", bo upravičen...
Če se že poigravam s pregovori, pa lahko dopišem še enega, ki ga nimam rada, ker se zdi "glup" in je skregan z mojo življenjsko filozofijo:"Dobrota je sirota. .."
Ljubši, prav tako primeren, je :"Vsaka šola nekaj stane..." In če se kaj naučimo iz nje, je bilo vredno....

No, zdaj sem se izkašljala, gremo naprej... ;) Ker čeprav "življenje ni praznik, ampak delovni dan...", je danes pri nas praznik... Spet je torta na mizi...in ne bom ji pokvarila okusa.... :)