Ko molk ni vedno zlato...

Pride obdobje, ko mi kakšna melodija tako zleze pod kožo, pa pravega razloga sploh ne poznam, da si jo na "repeat" vrtim iz dneva v dan, kar naprej... in posledično komu od domačih, že ob prvih tonih, skoraj "dvigne" pritisk... ;)

In nehote začnem iskat vzporednice...
Večkrat se, potem, ko je beseda že bila izgovorjena, sama pri sebi sprašujem, če je bilo prav, če je bilo modro, da sem kakšno reč, misel, občutje podelila, povedala... Iz preprostega razloga. Ker se včasih kasneje zdi, da bi živela laže, če ne celo bolje, če bi se ugriznila v jezik, ga držala za zobmi, če bi preprosto molčala... A hkrati "molčati" ni vedno v službi resnice...in je tako lahko hitro v nasprotju z "biti iskren"...
In tako se človek lahko kaj hitro znajde v vlogi, ki jo sama občutim kot boleče "tehtanje" med "bi ali ne bi", "med povedati in molčati", pa čeprav zgolj zato, da bi drugega ne ranila...

Psalmist prosi za stražo pred usti, Sokrat priporoča uporabo cedil...
Ja, v osnovi drži, a hkrati mi je iz leta v leto, iz dneva v dan bolj jasno, da vsak od nas potrebuje kraj, mesto, kjer sme biti v polnosti resničen, kjer sme jokat', biti ranljiv, prestrašen, kjer sme v polnosti "živeti svoj jaz", pa čeprav bi to pomenilo, da v jezi zboksa okrasno blazino ali pa se, kdaj drugič, prepusti napadu smeha brez razloga...
Ja, vsak od nas ekstencialno rabi vsaj nekoga, ki ga sprejema, ne obsoja...
In tu postanejo priučena cedila, čeprav zgolj iz strahu, da bi drugega zaznamovali, veliko breme, ki se ga težko znebiš sam...
Ker je povedati in biti slišan zdravilo, ki mu niti apaurin, niti aspirin ne moreta konkurirat'... A  do tega je dosti teže priti kot do belega ali zelenega recepta...
Ko nekdo ne umakne pogleda,  čeprav ne žariš v najlepših odtenkih lastnega značaja, je kot bi ti bilo v tistih očeh nastavljeno ogledalo, ki ti, čeprav v nemem zrenju, zagotavlja, da zanj ostajaš enako dragocen..., navkljub težkim dnevom in kiksom, ki jih ponavljaš znova in znova... In več si težko želiš.

Zato "uporabljati cedila"... A ne vedno.
Uporabljati jih, ko bi izgovorjeno umazalo koga ali kaj, ali pa bi z ubesedenim ponujali "srce na pladnju" nekomu, ki tega ni vreden, skratka "pojačati stražo" vsakič ko "molk" zajezi reko neresnic, domnevanj...
A nikoli, ko gre za človeka s  katerim sem res jaz..., pa čeprav zgolj zato, ker me zamika, da bi se v molk zatekla iz strahu, da bi drug name gledal drugače. ..