Kdo ve kolikokrat bi prebrana misel bila kot luč, ključ,
kdaj drugič, ko bi me premagovala lenoba, pa kot "brca" v zadnjo plat ( "Lenuh je podoben umazanemu kamnu, vsi bodo izžvižgali njegovo sramoto. Sir 22,1"). ;)
Kako lepo je (ali pa tudi boleče kdaj, če ti nastavi ogledalo ;)), ko te zadane misel, ki se zdi kot nalašč zate..:)
Spomnim se, da sem nekoč, ko sem odlagala sveto spoved (pa to ni bilo samo takrat) naletela na psalm, ki se je začel:"Usmili se me Bog po svoji milosrčnosti....", in nekje vmes pravi: "bolj ko sneg bom bel, ko me umiješ." (Ps 51)
Čez dan ali dva pa še dodatno dozo:"Bog očita grešniku: Kaj naštevaš moje zapovedi..." (Ps 49)
Spet enkrat, pred časom, se mi je, iz neznanega razloga, priljubila vrstica: "Skrivnostno je srce, bolj kot vse, kdo ga more doumeti?" (Jer17,9)
In tako je enkrat, ko je eden izmed stalne "ekipe" pred Najsvetejšim predlagal, da bi glasno brali knjigo knjig, bila izbrana Tobijeva knjiga. Podajanje knjige je naneslo, da je poglavje o razkritju prave podobe prijatelja Rafaela padlo name.., in moj glas je le s težavo previbriral vrstice...
Ker se v Tobiju prepoznam ...
Tudi vsakemu izmed nas, tudi meni so starši namenili zaklad (pri krstu), a do njega se mora prikopati vsak sam,
tudi meni so polagali na srce nauke in sta kdaj trepetala (pa verjetno še zdaj kdaj), ker me ni bilo nazaj ob pričakovanem času,še bolj pa, če nisem izbrala priporočene poti, ampak iskala bližnjice, ki bi se znale raztegniti v maratone ...
Sama v prijateljih večkrat zaslutim senco Božjega sla, obris angela ...
Prijatelji opogumljajo, ko bi, podobno kot Tobija pred ribo, sama odskočila nazaj, ko mi je na pot vržen izziv, ki ga sama zaznavam kot oviro in mi v kosti naganja strah ...
Prijatelji svetujejo, ko se mi v "dlaneh" znajde nekaj, pa ne vem kaj bi s tistim, in spet drugič predvidijo, ko omahujem in zaženejo kolesje, da "zadeva" steče ...
Prijatelji zdravijo, tudi slepo pego, če je treba;
prijatelji so res (kot) angeli...
Lepo je, ko drug drugemu z besedno zvezo "daj mal' misli name" sporočamo, da potrebujemo molitev ... In lepo je nato čutiti, vedeti, da smo povezani v molitvi, da se molitev še nekoga dviga zame in učinkuje kot vonj, ki se je širil z žerjavice med Tobijem in Saro ...
Gospod, zahvaljujem se Ti zanje, a hkrati me je strah, da bi "izginili" kot zvesti Rafael ...
Zato se ne čudim več, da se mi je ob Tobijevi "pustolovščini" lomil glas ...
Ja, kdo ve kolikokrat bi mi beseda, ki ostaja mrtva, ker je ne vzamem v roke, spremenila dan, me pobrala, hrabrila, ko se znova in znova spotikam,
me nežno potolažila in materinsko umirila, ko bi se zdelo, da se mi labirint lastnega življenja zapleta, in me v zanosu prizemljila...
Kdo ve...
A kaj, ko je včasih težko najti, sploh še ne veš kje bi iskal (tu Beseda prihaja naproti.... vsem, ki se kdaj ne znajdemo med množico knjig, poglavij in vrstic)...
In skoraj me zamika, da bi si rekla od danes pa vsak dan vsaj 5 minut...
A ne maram obljub ... Že iz otroštva ...
Tako živo se spomnim stare mame, ki so ponavljali, da se z lažnimi obljubami pot v pekel tlakuje ...
Ne maram obljub, ker sem že prevečkrat okusila, da jih zgolj z lastnimi močmi težko držim...
Zato ob nedelji Svetega pisma prosim, da bi znala ravnati z biseri, da bi cenila ne le tiste, ki so s trudom prigarani, ampak tudi one, ki so mi podarjeni ... Podarjeni čisto zastonj, iz ljubezni, brez drobnega tiska in skritih klavzul o povračilu, o zameni ....
Želim si, da ob oziranju nazaj ne bi mogla reči, da velja tisto o metanju biserov med svinje, ter da bi bila za prave "bisere" pripravljena prodati tudi kakšno "njivo", ki sicer dobro obrača "kapital", in zastaviti kaj od tega kar mi je dragoceno (in morebiti kdaj skoraj malikovano čuvano)..., sploh pa, da bi ne ostalo le pri besedah, ampak bi tudi s pomočjo Besede odkopala talente, zavrgla strahove in tako, ko pride tisti dan, imela kaj, kar bi prestalo Božje topilnice ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)