Ko se ob številkah vriva grda sopomenka za prašička....

Besedno zvezo "metati bisere med svinje" sem enkrat že uporabila. Tokrat se mi spet naravnost ponuja...
"Metati bisere med svinje" SSKJ razlaga kot dati materialno oz.duhovno dobrino nekomu, ki je ne ceni... Mogoče bi se jo kdaj preprosto dalo preimenovati v nehvaležnost, ki izvira iz samoumevnosti....
In ljudje tako pogosto funkcioniramo, pa naj si bo glede zdravja, drobnih pozornosti bližnjih ali medosebnih odnosov... To plat najbolj poznam iz zornih kotov, ki mi jih nastavlja moj vsakdan...
Ko postanejo stvari samoumevne, je hvaležnost v nevarnosti, da je izruvana in hkrati z njo, ki je kot humus za človekovo osebno zadovoljstvo, le to začne usihati...
Hvaležnost zame niso pregrešno drage vrtnice in wellness aranžmaji, niti drobne pozornosti, ki jih za evre enostavno kupiš...
Hvaležnost je toplina, ki jo oddajaš, ko vstopiš v prijetno topel dom;
hvaležnost je skrbno pospraviti zlikane kupe perila;
hvaležnost je kdaj pa kdaj prostovoljno narediti kaj, kar ti "ne diši", a je v veselje drugemu;
hvaležnost je preprosto ne pozabiti na nekoga takrat, ko ga ne "rabiš"...

Ja, metati "bisere med svinje" je enostavno in preprosto biti nehvaležen in neodgovoren.. Do nečesa kar prejemaš, še bolj pa do nekoga, ki ti z vsem, kar ti daje, podarja del sebe...

In tu današnja potrošniška miselnost, ki spodbuja zavreči in ne popraviti, steguje lovke dlje od trgovskih polic..., saj se "nekoristnost neprofitnega in  odsluženega" počasi plazi v odnose...
Spočeta življenja postajajo breme, katerega na račun države z ustavno pravico lastna mati sme dati postrgati iz "zibeli";
od let utrujena telesa njih, ki so bili posredovalci življenja generaciji, ki zmotno verjame, da je denar bog, pa ne bodi ga treba strošek v domovih za ostarele...
Jih tja "stlačimo" res zgolj zato, ker potrebujejo nego, ali pa nas s svojo prisotnostjo opominjajo, da se nam podobna usoda bliskovito približuje??

In potem zaskeli, ker smo v svetovnem merilu pristali na 11.mestu držav z najnižjo rodnostjo (od leta 1997 pa je bilo umetno prekinjenih 115.455 nerojenih življenj, od 19.1.1952, ko je postal splav pri nas pravica pa  več kot 700.000 ), ter še više na seznamu onih, ki vodijo po številu teh, ki si sodijo sami...
Ni čudno, ko pa z življenjem, življenji, delamo kot "prasica z drekom"... in tako mnogi "biseri", ki bi s talenti spreminjali svet, nikoli ne zasijejo, iz leta v leto pogosteje pa prebujajo mami, ki to je, pa čeprav zaradi pravice nad lastnim trebuhom, ni nikoli čistila zaspančkov iz drobnih iskrivih očk, ki bi vanjo obožujoče zrle s vso svojo ljubeznijo...

In "bijemo plat zvona". Vsak po svoje in kot narod.
Ker navkljub visokemu povprečju šolanih "buč" nimamo razčiščenih osnovnih pojmov, ker izbiramo smrt in zavračamo življenje, skratka ker mešamo "drek" in "bisere"...