Ko se zjasni...

Problemi in težave so neizogibni del življenja. In z njimi se je treba spopasti, nekaterih enostavno ni moč odmisliti, ker nas nanje opozarja bolečina, in s(m)o se celo nasprotniki kemije primorani zateči k "bonbončkom" iz lekarne...

A nič laže ni s vsem, kar zaposljuje glavo in razpreda misli v nedogled.... ter nosi skupno ime: skrb...
Včasih se človek preprosto, zato da odrine misel in se skuša zamotiti, še bolj potopi v delo, a slej ko prej se "trdemu orehu" ne da več izmikat'... in "boj", največkrat s seboj, ni le neizbežen, ampak zna biti tudi neusmiljeno neizprosen...
Najbolj noro je to, da "recepta" ni, navkljub temu, da so v življenju že bili trenutki, ko ni bilo ne sonca, ne jasnine, niti z rož'cami postlano, in je vsakokratni izziv nov in svež kot mlado jutro, ki se v popolni sličnosti ne ponovi nikoli več....
In zgodi se, da solza, ki spolzi, ne prinese olajšanja, da te ne pomiri ne molitev, niti samota, niti sprehod..., da o obzorju, kjer bi se kot zarja prikazali odgovori na zakaje, niti ne sanjaš...

In znova in znova pristaneš na isti "kompromis"...
Sprejeti bo treba, če že spremeniti ni moč...,
čakati, tudi izpustiti, če je ponujena dlan zavrnjena...

...In v tišino, ki te obdaja, spustiš njo, ki ruši zidove... Nazadnje pa ji dovoliš, da si sposodi še tvoj glas...In nežno mrmranje ob melodiji se polagoma spremeni v petje na vse grlo. :)
Nato začuden spoznaš, da si klecal pod križem, ker si ga, v želji po samozadostnosti, skušal nositi sam, da si se obnašal podobno kot malo dete, ki v nedogled ponavlja:"Sam,sam....", dokler utrujen ne uvidi, da mu on, ki ponuja dlan, ne želi nič drugega, kot da mu je dobro...

Ja, včasih ponujamo dlan, drugič se je oprimemo,
včasih stopamo naproti, drugič nemo čakamo...
Najpomembneje pa je, da preprosto smo, da bližnji vedo, da stanovitno ostajamo..
Vsemu navkljub.
Ker stanovitnost je in ostaja eden izmed najlepših obrazov ljubezni.
V njej je varnost in toplina, topla dlan in nežen objem,
v njej gotovost, da se nekam lahko vedno zatečemo,
saj je tam nekdo, ki nas je preprosto vesel, neglede na "prtljago", ki jo privlečemo s sabo,
ker je tam vse, kar se ujame v besedo dom... Pa sploh ni nujno, da nam je tam tekla zibel.