...biti odrasel, biti otrok...?

Pred dnevi je za našo najmlajšo prišel težko pričakovani dan. A do pravljičnega števila let ni bilo dovolj le odštevati dneve, ampak so bile pomembne ure, na minutke natančno... :) Tako je tisto noč, ki je prinašala uro rojstva, vprašala skoraj tolikokrat kot rabi prstkov za svoja leta, če je pa zdaj že ura pol štirih..., ko bo stara sedem... :)
Nazadnje, utrujena od nenehnega prebujanja, rečem ja, ko so bili kazalci tam nekje blizu... ;), ji šepnem vse najboljše...; močno me objame in sladko zaspi... :)

Pa se vprašam, če odrasli, če jaz še znam tako otroško pričakovat', tako verjet' v nekaj kar ne vidim, tako zaupat' v besedo, ki mi jo nekdo izreče...?
Ali pa dopuščam, da me najeda dvom, da mi strah odžira tisto, kar nato manjka trenutkom, da niso živeti na polno...?
Sama se žal prepogosto znajdem med onimi, ki bi si, z iskrenostjo, na drug sklop vprašanj mogli odgovoriti z da...
Ker ta  "da" daje zmotno prepričanje, da imam vajeti v rokah, da je vse pod kontrolo...,
ker ta "da" daje lažen občutek samozadostnosti,
ker ta "da" godi egu, ta pa, ko štrli ven, hitro rani. Drugega. In osiromaši mene.

Ponižnost in preprostost. Dve lastnosti, ki jih tako občudujemo pri drugih, a večkrat težko spravimo v realnost v lastnem vsakdanu...
Vsaj meni pogosto ne gre.
Razen, ko se v samoti bližam dnu, ko me življenje stiska k tlom....
Takrat ponos odmre...
Takrat sem najbolj človek.
Najbolj otrok.
Najbliže Bogu in ljudem.
Ker izkustveno čutim, da sama ne zmorem, da jih rabim.
Čeprav zgolj za to, da mi, ko mi ni lahko, z besedami povedo, da bo kmalu mimo, da mi povedo, da ostajajo, da so z menoj pa naj se zgodi kar koli...

In na najlepši način jim lahko vrnem dobro, če me spustijo blizu, ko njih tišči k tlom lastni križ, če mi v zaupanju dovolijo, da sem zdaj jaz njim kot "Simon in Veronika"...