A ni čist' tak'.
Odrasli smo bolj pretkani ... Ker se predobro zavedamo ranljivosti, lahko tudi ranjenosti, ki sovpadata v paket z iskrenostjo, znamo dolgoveziti z besedami, ki navkljub količini, tako povedo malo ali celo nič. Ali pa se priložnosti-m za jasno besedo spretno izmikamo in tako iz preprostih, drobnih nejasnosti vzgojimo velike težave, ki nam jemljejo mir in grenijo življenje.
Odrasli smo velikokrat odrasli samo na zunaj, po videzu, po emšo-tu, navznoter pa ostajamo prestrašeni otroci, ki se bolj od teme bojijo osamljenosti, ter iz tega strahu pozabljajo, da se maske nosijo le en dan v letu ... In niti sanjati ne upajo več zgolj zato, ker je pelin priznanja sebi, da si ne upaš niti poskusiti živeti sanj, kdaj tako zelo grenak ...
Odrasli smo v odnosih mojstri zapletanja, ki bi lahko bili mentorji najspretnejšemu pajku, ki mojstrsko vozlja svoje mreže. Ali pa bi se od njega lahko predvsem učili ... ;) Ker se v lastno "mojstrovino" prevečkrat ujamemo sami ...
Zato se mi čedalje bolj zdi, da je, seveda obzirno in sočutno, "reči bobu bob" dejanje pogumnih, ki lajša in lepša naše odnose in iz pogledov v oči, objemov, drobnih gest pozornosti in iskrenih besed ustvarja mozaike naklonjenosti, hvaležnosti in topline, ki šepetajo "lepo je biti, lepo je živeti, ljubiti in sanjati... "
Lepo je zaradi tebe, ki skupaj, v istem času in prostoru, potujeva skozi življenje.
Lepo je, ko in ker drug drugemu dovoljujeva biti jaz v vseh niansah ...
In si tako smeva izreči vse zakaj-e in zaupati vse zato-je ... :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)