Pred vrati je nedelja o kateri sem že pisala ... A tokrat sem z mislimi drugje ... Moja misel se namreč večkrat znajde pri Kraljici miru, v Medžugorju. Tam v teh dneh poteka festival mladih in ker otroci hitro rastejo, je tam tudi del moje krvi in delček mojega srca. :)

Medžugorje moraš okusit'.
To zdaj, čeprav je od našega romanja mimo že par let, vem in čutim.
Tam je, v primerjavi z obnašanjem večine pri nas, narobe prav.
Tam začutiš, da nisi edini, ki v sebi slutiš, pa čeprav se doma ne upaš izpostavit', da bi bilo pred Bogom prav biti na kolenih..
Tam "klečati ali ne" sploh ni vprašanje, pa čeprav je pred teboj robat gramoz ali pa imaš na sebi snežno bele hlače... Ja, tam je lahko slediti vzgibu srca, ker te v isto smer vleče množica ...
Pa še nekaj. Kam se izgubijo vsi zdolgočaseni in zaskrbljeni obrazi, ki jih, če ne gledaš v tla, tolikokrat srečuješ na vsakdanjih poteh po ulicah? Tam pa, navkljub gneči, ki spominja na večer praznika Piva in cvetja, ni ne mrkih obrazov, niti onih, ki se jim non-stop nekam mudi, ampak se mir čuti na obrazih in radost pozna v očeh??

Svetina, Brezje, Medžugorje... Marija je ista. Ja. Le "klima" je drugačna. Na lepo nedeljo v najlepši hribovski vasi se skrivamo pod sencami lip, mogoče celo kdo naslonjen na šank z enim ušesom ujema Besede med srebanjem hladne grenčine...
Ja, Marija je ista. A da kraj postane milosten, zate in zame, je treba še nekaj več ... Treba je upati si zavzeti drže, ki sličijo človeku, ko se pred njegovimi očmi Bog podarja v jed ...
In to je tu dosti teže kot v kraju, ki si ga je izbrala Kraljica miru. Ker so barve in lastnosti, če hočete drže, belih in črnih "vran" obrnjene.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)