Prebujenje gospodične Prim (Natalia Sanmarin Fenollera)

Roman Prebujenje gospodične Prim je knjiga, ki sem jo pri sebi z lahkoto "popredalčkala" v "vredno prebrati". In hkrati knjiga katere zgodbo mi ni tako lahko strniti v besede, saj se že ob branju začne nevsiljivo prepletati z marsičim, kar človek doživlja, pa čeprav kdaj skrito potlači vase ...
Ja, zgodba gospodične Prim je preprosto drugačno drugačna. A hkrati tako zelo podobna sleherni ...

Če bi ne prebrala par skopih besed o avtorici, bi bila prepričana, ne le kot je navedeno, da bo všeč tem, ki jim je ljuba Jane Austen, ampak tudi da je nastala v njenem času ... In mogoče je prav ta "stil" tisto, kar človeku pomaga "tolerirati" določene lastnosti s preobilnimi akademskimi naslovi okitene gospodične Prim, ki v majhen, rahlo poseben kraj, kjer se vsi poznajo, vse vedo drug o drugem in na poseben način skrbno iščejo rešitve za težave drugih ;), ter se obiskovalcem zdi zasidran v nekem minulem času, pride v službo knjižničarke. Njen "šef", mož iz naslonjača, kot ga imenuje sama, je namreč, preko sila nevsakdanjega oglasa, iskal nekoga, ki bi uredil njegovo bogato knjižnico ...

Besede bralca vabeče vlečejo, vsaj mene so, tudi zaradi izredno kavalirskih potez glavnih moških likov, ki (včasih), za današnji čas, neverjetno tolerirajo "ženske muhe"... Pravzaprav zgodba na trenutke nevsiljivo nastavlja ogledalo ... Še posebej, ko gospodična Prim ne skriva marsičesa, kar se prebudi v nas, a to "požremo" vase, saj bi bili z lahkoto, ne upam si pa trditi če upravičeno ali ne, poetiketirani s preobčutljivostjo. A gospodična Prim ni le preobčutljiva. Sama sem jo na trenutke doživljala kot "težek karakter" ... A prav tega jo začne "zdraviti" življenje, natančneje srce, ki se začne oglašati ...

Ja, na trenutke smo vsi gospodična Prim, ki popolna, kot se sama sebi zdi, drugim tako rada očita pomanjkanje rahločutnosti... Brez dvoma. In upam si trditi, da tudi brez izjeme.
A vsem niso poslani na pot možje iz naslanjača, modri menihi in vsevedne ter pomoči željne someščanke... (To zadnjo bi bilo še najlaže najti... ;) )

Izšlo pri založbi Družina...

"Prišli ste v strahu, da vam bom rekel kaj takega, kar vas bo začudilo, vznemirilo ali razburilo. Kakšne manire pa bi imel, če bi se tako vedel že ob vašem prvem obisku, ko me niste niti vprašali za nasvet? Ne bojte se me, gospodična Prim. Tu bom za vas. Tu bom čakal, da najdete, kar iščete, in mi pridete povedat. In lahko ste prepričani, da bom, ne da bi se premaknil iz svoje stare celice, z vami tudi ves čas vašega iskanja."
"Človek gre lahko na konec sveta, ne da bi stopil iz sobe," je zamrmrala gospodična Prim.
"Povedali so mi, da cenite rahločutnost in hrepenite po lepoti," je nadaljeval starec. 
"Torej poiščite lepoto, gospodična Prim. Iščite jo v molku, iščite jo v spokoju, iščite jo sredi noči, pa tudi v jutranjem svitu. Medtem ko jo iščete, si vzemite čas, da zaprete vrata; in ne bodite presenečeni, če odkrijete, da lepota ni doma v muzejih da se ne skriva v palačah. Ne bodite presenečeni, če nazadnje ugotovite, da lepota ni nekaj, temveč nekdo."

Nekdo je knjigo označil za posebno in prijetno zgodbo o literaturi, filozofiji in iskanju sreče.
Ja, vse to je. In še veliko več.
Če ji damo priložnost ...

Ko "črviček" gloda ...

Prve snežinke. Znak, da je pred vrati nov letni čas... Zima.
A danes me pogled na ples snežink ne polni s spokojem, ampak kot da prav grobo trka na nekaj kar odrivam ...
Ja, kot prvo, ni vsako reč lahko priznati. Vsaj meni ne. Že to, da ne tajiš, da je življenje tvojo "kožo" utrdilo do  te mere, da se zmoreš smejat' tudi takrat, ko duša joče. Seveda, če ni ob tebi nekoga, ki mu zmoreš in smeš notranjost odkrivati kot bi se lotil čebule... Plast za plastjo. V tempu, ki ga zmoreš.
In kot drugo že sebi priznat', da si sit čakanja, da ti zmanjkuje idej in volje, ko iščeš svojo priložnost, ko iščeš tisto nekaj v kar bi vložil svojo strast, nekaj kar bi počel srčno in z dušo, nekaj od tega, kar bi ti bilo radost in izziv. In prinašalo "kruh".
Če bi dobil priložnost. A je ne. Ker nimaš zvez, ki kot da so v naši deželi pomembnejše celo od "papirja", kaj šele od tega, da veš in čutiš, da ti to leži...

S pogledom ujamem drobceno kakijevo  drevo.
In mu skoraj malo zavidam... Tako malo, pa daje sad. Že res, da dozori le majhen odstotek od v pomladi na pregosto nasutih oplojenih cvetov na mladih vejah...
A tu se zdi selekcija preprosta. "Preživijo" le najmočnejši...
Ali pa mogoče ravno tako le tisti, ki imajo " srečo"??
Ne vem. Še sanja se mi ne.
A jasno je, da bi bilo norost pričakovati, da na njem dozori kaki druge vrste, kaj šele, da bi na njem dišali nešplji ali se medile hruške...

A kako naj med tihimi sanjami in pričakovanji, med področji, kjer se čutim "doma", jaz določim "najmočnejšega", kako naj izberem kaj izpustiti, zavreči, pozabiti?
Ne vem. Še sanja se mi ne.
Najlaže bi bilo spet preprosto izklopiti vse to z "mi je že tako namenjeno"...
A eno VEM. Toliko se pa poznam.
Ne (z)morem se "prodati" zgolj zato, da bi bila všečna. Nikjer. Niti na blogu. Pa že rajši še naprej "igram" kmetico, gospodinjo, skratka eno s polnimi rokami dela in brez bančnega izpiska! :)

In že mi je žal, da sem "zamudila" nežen snežinkast ples... Ker je srce spet na pravem mestu. :)

Umerjanje kompasa v nekem jutru ...

Večkrat razmišljam kdaj se v človekovo življenje priplazi rutina?
Tista rutina, ki iz oči prežene žar, in človeka spravi do tam, da je le še kot "robot"?
Tista morilska rutina, ki  "ubije" veselje do nečesa, kar je bilo včasih strast?

Ne vem, kdaj se pritihotapi...
A ko vsako potezo, vsako odločitev pretehtaš s "če se splača", in preseješ skozi sito " kaj si bo pa kdo mislil", te ima že čvrsto v "krempljih"...
In človek, ne glede na leta, počasi postaja starec, saj v njegovi notranjosti, od odmeva naveličanosti in praznine nezadovoljstva, umira "otrok"...  Starec s mrkim pogledom in sikajočim jezikom, ki ga pehanje za "še in še"  ohromi do te mere, da ne zmore videti dlje od ure, telefona in semaforja. In je nesrečen. Ter brez smisla.

foto. Mani

Pa se je moč vrniti v čas "pred" rutino?
Je. ampak ne tako preprosto kot je zdrsniti vanjo...
Prevečkrat človeka do tam, ko se tega zave, si za to prizadeva, potisne življenje ...
Včasih na strašno krut način, ko iztrga iz življenja nekoga ali nekaj, kar v samoumevnosti ni bilo cenjeno, kar je bilo pozabljeno in postavljeno na "stranski tir"...
Nekoga.
Ali nek odnos.
Zdravje.
Nekaj, kar odpre oči in lestvico vrednot strese bolj borznega zloma ...

 Naj bo današnji dan drugačen. Naj bo "poln".
Ne glede na to, kar bi se dalo ujeti v seštevek pod črto ...
Ker najboljše obresti, na dolgi rok, v življenju, prinašajo "stvari", ki se v dobi "vrednosti vsake minutke" zdijo "vržene stran" ...
Ustvarjajo pa "valute", ki jim ne more do živega molj, ne rja, niti slaba banka ... Ustvarjajo  zadovoljne ljudi in lepe spomine. Več pa ni!