A danes me pogled na ples snežink ne polni s spokojem, ampak kot da prav grobo trka na nekaj kar odrivam ...
Ja, kot prvo, ni vsako reč lahko priznati. Vsaj meni ne. Že to, da ne tajiš, da je življenje tvojo "kožo" utrdilo do te mere, da se zmoreš smejat' tudi takrat, ko duša joče. Seveda, če ni ob tebi nekoga, ki mu zmoreš in smeš notranjost odkrivati kot bi se lotil čebule... Plast za plastjo. V tempu, ki ga zmoreš.
In kot drugo že sebi priznat', da si sit čakanja, da ti zmanjkuje idej in volje, ko iščeš svojo priložnost, ko iščeš tisto nekaj v kar bi vložil svojo strast, nekaj kar bi počel srčno in z dušo, nekaj od tega, kar bi ti bilo radost in izziv. In prinašalo "kruh".
Če bi dobil priložnost. A je ne. Ker nimaš zvez, ki kot da so v naši deželi pomembnejše celo od "papirja", kaj šele od tega, da veš in čutiš, da ti to leži...
S pogledom ujamem drobceno kakijevo drevo.In mu skoraj malo zavidam... Tako malo, pa daje sad. Že res, da dozori le majhen odstotek od v pomladi na pregosto nasutih oplojenih cvetov na mladih vejah...
A tu se zdi selekcija preprosta. "Preživijo" le najmočnejši...
Ali pa mogoče ravno tako le tisti, ki imajo " srečo"??
Ne vem. Še sanja se mi ne.
A jasno je, da bi bilo norost pričakovati, da na njem dozori kaki druge vrste, kaj šele, da bi na njem dišali nešplji ali se medile hruške...
A kako naj med tihimi sanjami in pričakovanji, med področji, kjer se čutim "doma", jaz določim "najmočnejšega", kako naj izberem kaj izpustiti, zavreči, pozabiti?
Ne vem. Še sanja se mi ne.
Najlaže bi bilo spet preprosto izklopiti vse to z "mi je že tako namenjeno"...
A eno VEM. Toliko se pa poznam.
Ne (z)morem se "prodati" zgolj zato, da bi bila všečna. Nikjer. Niti na blogu. Pa že rajši še naprej "igram" kmetico, gospodinjo, skratka eno s polnimi rokami dela in brez bančnega izpiska! :)
In že mi je žal, da sem "zamudila" nežen snežinkast ples... Ker je srce spet na pravem mestu. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)