Prebujenje gospodične Prim (Natalia Sanmarin Fenollera)

Roman Prebujenje gospodične Prim je knjiga, ki sem jo pri sebi z lahkoto "popredalčkala" v "vredno prebrati". In hkrati knjiga katere zgodbo mi ni tako lahko strniti v besede, saj se že ob branju začne nevsiljivo prepletati z marsičim, kar človek doživlja, pa čeprav kdaj skrito potlači vase ...
Ja, zgodba gospodične Prim je preprosto drugačno drugačna. A hkrati tako zelo podobna sleherni ...

Če bi ne prebrala par skopih besed o avtorici, bi bila prepričana, ne le kot je navedeno, da bo všeč tem, ki jim je ljuba Jane Austen, ampak tudi da je nastala v njenem času ... In mogoče je prav ta "stil" tisto, kar človeku pomaga "tolerirati" določene lastnosti s preobilnimi akademskimi naslovi okitene gospodične Prim, ki v majhen, rahlo poseben kraj, kjer se vsi poznajo, vse vedo drug o drugem in na poseben način skrbno iščejo rešitve za težave drugih ;), ter se obiskovalcem zdi zasidran v nekem minulem času, pride v službo knjižničarke. Njen "šef", mož iz naslonjača, kot ga imenuje sama, je namreč, preko sila nevsakdanjega oglasa, iskal nekoga, ki bi uredil njegovo bogato knjižnico ...

Besede bralca vabeče vlečejo, vsaj mene so, tudi zaradi izredno kavalirskih potez glavnih moških likov, ki (včasih), za današnji čas, neverjetno tolerirajo "ženske muhe"... Pravzaprav zgodba na trenutke nevsiljivo nastavlja ogledalo ... Še posebej, ko gospodična Prim ne skriva marsičesa, kar se prebudi v nas, a to "požremo" vase, saj bi bili z lahkoto, ne upam si pa trditi če upravičeno ali ne, poetiketirani s preobčutljivostjo. A gospodična Prim ni le preobčutljiva. Sama sem jo na trenutke doživljala kot "težek karakter" ... A prav tega jo začne "zdraviti" življenje, natančneje srce, ki se začne oglašati ...

Ja, na trenutke smo vsi gospodična Prim, ki popolna, kot se sama sebi zdi, drugim tako rada očita pomanjkanje rahločutnosti... Brez dvoma. In upam si trditi, da tudi brez izjeme.
A vsem niso poslani na pot možje iz naslanjača, modri menihi in vsevedne ter pomoči željne someščanke... (To zadnjo bi bilo še najlaže najti... ;) )

Izšlo pri založbi Družina...

"Prišli ste v strahu, da vam bom rekel kaj takega, kar vas bo začudilo, vznemirilo ali razburilo. Kakšne manire pa bi imel, če bi se tako vedel že ob vašem prvem obisku, ko me niste niti vprašali za nasvet? Ne bojte se me, gospodična Prim. Tu bom za vas. Tu bom čakal, da najdete, kar iščete, in mi pridete povedat. In lahko ste prepričani, da bom, ne da bi se premaknil iz svoje stare celice, z vami tudi ves čas vašega iskanja."
"Človek gre lahko na konec sveta, ne da bi stopil iz sobe," je zamrmrala gospodična Prim.
"Povedali so mi, da cenite rahločutnost in hrepenite po lepoti," je nadaljeval starec. 
"Torej poiščite lepoto, gospodična Prim. Iščite jo v molku, iščite jo v spokoju, iščite jo sredi noči, pa tudi v jutranjem svitu. Medtem ko jo iščete, si vzemite čas, da zaprete vrata; in ne bodite presenečeni, če odkrijete, da lepota ni doma v muzejih da se ne skriva v palačah. Ne bodite presenečeni, če nazadnje ugotovite, da lepota ni nekaj, temveč nekdo."

Nekdo je knjigo označil za posebno in prijetno zgodbo o literaturi, filozofiji in iskanju sreče.
Ja, vse to je. In še veliko več.
Če ji damo priložnost ...