sreda, 26. april 2017

Ste opazili?

Ste opazili, da je blog, za zgolj dober teden, izginil?

Pa naj najprej začnem z eno čisto drugo zgodbo... Iz filmskega sveta. Nisem se spomnila naslova..., se ga je pa "striček Google" :)
Rezultat iskanja slik za the longest ride
foto:splet
Najdaljša pot. The longest ride.
Po Sparksovi knjigi posnet film... Za ženske. 😏😄
Skratka zgodba dveh mladih ljudi se, potem ko starejšega moškega rešita iz vozila, ki je tik pred tem, da zagori, preplete z njegovo življenjsko zgodbo... Hrani škatlo pisem, ki jih je pisal zdaj že pokojni ženi. Mladenka mu jih prebira...
Zakaj sem se spomnila na film?
Ta gospod, zaradi posledic vojne, ni mogel imeti otrok. Njuna ljubezen je bila, ker sta si oba, sploh pa žena, želela veliko družino, preiskušana do te mere, da se ona nekega dne odloči oditi.. On ji, iz ljubezni, ne brani ... A  ona se vrne. In od takrat se imata še rajši....

In kaj ima ta zgodba skupnega z blogom?
Ja, blog ni zaživel po mojih pričakovanjih... In rekla sem si, da ne vem, če sploh ima smisel... In spakirala "kufre", a se, ko sem "mu" obrnila hrbet, hitro zavedla, da ga pogrešam bolj kot sem si mislila, ter da je, čeprav nepopoln in ne po pričakovanjih, moj. In zame dragocen v svoji nepopolnosti.. Ter da na ta način, ko že tako in tako pridejo dnevi, ko me lastna koža stiska in duši, "kaznujem" sebe, ko si jemljem nekaj, kar mi je v veselje.
Pa čeprav komu drugemu nesmisel in "brez veze"...
Hvala vsakemu za drobna znamenja podpore... (Tisti, ki ste me v teh dneh poslušali, pa itak dobro veste o čem govorim ;)... )

torek, 18. april 2017

Neučakana ... ;)

Večkrat, ko besede ne gredo iz ust, ko se zatikajo v grlu, si zaželim, da bi obstajal še kak drug način za "ku-kuc" drugega v človekov notranji svet ... Ne na silo, ampak zgolj, da bi bilo bolj preprosto, kot, ne vem, bi pač odškrnil špranjo, odprl lino ali preprosto vklopil "bluetooth" ... Ko bi si zaželel, pa čeprav bi bi to velikokrat pomenilo kar "takoj" ... ;)

A je ni. In zahteva trud ...
Kot bi gradil, le da je treba tu nenehno delati na trdnosti temeljev ...Ker kot da temelj, zaupanje, začne usihat', venet', propadat', če zaspiš na lovorikah ...

Kot da se nam včasih "zmešajo" jeziki;
kot da nimamo osnovnega posluha ne za zadržane vdihe med težko izdavljenimi besedami, ne občutka za predvidevanje medvrstičnih besed;
kot da včasih nimamo "očal", ki bi dešifrirala milijon dimenzionalni svet signalov drugega; kot da ne znamo povezat' besed z "ilustracijami" v očeh;
kot da se moramo znova naučiti pismenk dotika;
kot da včasih ne znamo "piti" iz podarjenih trenutkov popolnosti harmonije zgodbe besed, zvena glasu, resnice pogleda in topline dotika, hkrati pa iz spomina po okusu te skladnosti prezremo lepoto posameznega od njih ...
Odnosi med nami so kot sestavljanka, so kot pesem, kjer vse "šteje" in predstavlja del zgodbe ...  Vsak akord, vsaka nota melodije, vsaka beseda besedila ...

Odnosi med nami, pravzaprav vse v življenju, je pot ...
Lahko bi rekla, da to vem. Teoretično.
A občasno sem "neučakana" ... Kot da se, tudi iz zavedanja neizbežne minljivosti, bojim, da bi me življenje prehitelo ...
Neučakana od okusa spomina trenutkov, ko je uglašenost tako močna, da z vsem bitjem čutim, da o tem sanjam, da po tem hrepenim, da je "to preprosto to";
neučakana, kdaj, od kot da "mencanja" na mestu;
neučakana, včasih, od kot da vrtenja v krogu in tipanja za nečim ... Nečim, kar slutim, si želim, a hkrati ob misli, da bi to isto v polnosti podarjala, čutim lastno nebogljenost in nemoč ...
No tole, niti sama ne znam tega povedat' z besedami, hkrati pa si želim, da bi smela "pošpegat" v misli in srce drugega ...

Pa se spet potrjuje misel, ki sem jo nekje prebrala, da smo si najbliže takrat, ko smo varuhi samote drug drugega ... Predvsem pa, da smo drug drugemu nikoli do konca odkrite zgodbe in neskončen, nenadomestljiv in nezaslužen dar. Čeprav nihče popoln in vsak unikat!


ponedeljek, 17. april 2017

"Ne samo od kruha ..."

Pride dan,  ko se mi kakšna misel ali (pris)podoba "vklaplja" kot bi bila opomnik ... In sploh ni nujno, da mi uspe najti povezavo s čim, kar mi v tistih dneh še posebej "hodi po glavi", sploh ni nemogoče, da ostane uganka ...
Tako sem se, ko se mi je misel že ne vem kolikič vztrajno "pripeljala", podobno kot so se danes po neskončni modrini neba nežno "vozili" oblački, ki so s svojim puhastim izgledom naravnost prebujali skomine po sladkorni peni, spomnila, da se je "ne samo od kruha" že sinoči kot da ugnezdil v mojih monolognih "debatah" brez slišnega tona ...
Niti hrup okrog mi ni preprečil, da bi nehala iskati smiselne vzporednice ...

Vem, čigave besede so to, vem, kako se vrstica nadaljuje, ampak zakaj me danes, pa ne živim nič drugače kot včeraj, kar naprej, kar naprej "drega"??
"Ne samo od kruha.... "
Slehernič, kot na zaslonu, vsakič ko nekaj pritegne mojo pozornost ...
Kot veter, enkrat vihrav v nežnih fru-frujih sveže ozelenih bukev, drugič sunkovito predrzen pod težkimi krinolinami mogočnih smrek, spet drugič kot nežna sapica, ki je, od ne vem kod, prinesla komaj zaznavno sled parfuma, ki me spominja na nekoga izmed meni dragih ...
"Ne samo od kruha.... "
Kot pika na i, ko v mislih odtavam, ko ganjena podoživljam lepe trenutke, ko se spominjam tudi koga od njih, ki so tako daleč, da jih ne morem objeti, ne videti s telesnimi očmi, a čutim, da vez me nami, čeprav drugačna, ostaja ...
"Ne samo od kruha.... "
Kot tisto nekaj, kar daje življenju, trenutku, občutju, poln okus ...
Aha.:)
"ne samo od kruha.... " je opomnik! Opomnik k prebujanju hvaležnosti in k iztrebljanju samoumevnosti ...
Zame. A res samo zame? ...

Hvaležnost je kot hormon sreče, ki z radostjo ruši zidove strahov,
je kot leča, ki spreminja pogled na svet,
je melodija smeha, ki jo razume vsako uho,
je kot hudo nalezljiva odvisnost, ki se prenaša s stiski rok in toplimi pogledi,
in povzroči, da človek teže sledi "imeti", ker ne zgolj diha, ampak živi ...
Ja, ne samo od kruha ...
Od vsake drobne malenkosti, ki prebuja čudenje, od vsakega srečanja z ljudmi, od vsega, kar okušam, prejemam, doživljam...., pa v zaslepljenosti samoumevnosti pozabljam da je Dar!
 

Na pol poti do zlate ...

Včasih si mi zdi, da se moči uma niti približno ne zavedamo. Nisi to kar ješ, ampak to, kar misliš si. Moč misli je skorajda brezmejna. Včas...