"Ne samo od kruha ..."

Pride dan,  ko se mi kakšna misel ali (pris)podoba "vklaplja" kot bi bila opomnik ... In sploh ni nujno, da mi uspe najti povezavo s čim, kar mi v tistih dneh še posebej "hodi po glavi", sploh ni nemogoče, da ostane uganka ...
Tako sem se, ko se mi je misel že ne vem kolikič vztrajno "pripeljala", podobno kot so se danes po neskončni modrini neba nežno "vozili" oblački, ki so s svojim puhastim izgledom naravnost prebujali skomine po sladkorni peni, spomnila, da se je "ne samo od kruha" že sinoči kot da ugnezdil v mojih monolognih "debatah" brez slišnega tona ...
Niti hrup okrog mi ni preprečil, da bi nehala iskati smiselne vzporednice ...

Vem, čigave besede so to, vem, kako se vrstica nadaljuje, ampak zakaj me danes, pa ne živim nič drugače kot včeraj, kar naprej, kar naprej "drega"??
"Ne samo od kruha.... "
Slehernič, kot na zaslonu, vsakič ko nekaj pritegne mojo pozornost ...
Kot veter, enkrat vihrav v nežnih fru-frujih sveže ozelenih bukev, drugič sunkovito predrzen pod težkimi krinolinami mogočnih smrek, spet drugič kot nežna sapica, ki je, od ne vem kod, prinesla komaj zaznavno sled parfuma, ki me spominja na nekoga izmed meni dragih ...
"Ne samo od kruha.... "
Kot pika na i, ko v mislih odtavam, ko ganjena podoživljam lepe trenutke, ko se spominjam tudi koga od njih, ki so tako daleč, da jih ne morem objeti, ne videti s telesnimi očmi, a čutim, da vez me nami, čeprav drugačna, ostaja ...
"Ne samo od kruha.... "
Kot tisto nekaj, kar daje življenju, trenutku, občutju, poln okus ...
Aha.:)
V "ne samo od kruha.... " je opomnik! Opomnik k prebujanju hvaležnosti in k iztrebljanju samoumevnosti ...
Zame. A res samo zame? ...

Hvaležnost je kot hormon sreče, ki z radostjo ruši zidove strahov,
je kot leča, ki spreminja pogled na svet,
je melodija smeha, ki jo razume vsako uho,
je kot hudo nalezljiva odvisnost, ki se prenaša s stiski rok in toplimi pogledi,
in povzroči, da človek teže sledi "imeti", ker ne zgolj diha, ampak živi ...
Ja, ne samo od kruha ...
Od vsake drobne malenkosti, ki prebuja čudenje, od vsakega srečanja z ljudmi, od vsega, kar okušam, prejemam, doživljam...., pa v zaslepljenosti samoumevnosti pozabljam da je Dar!