Neučakana ... ;)

Večkrat, ko besede ne gredo iz ust, ko se zatikajo v grlu, si zaželim, da bi obstajal še kak drug način za "ku-kuc" drugega v človekov notranji svet ... Ne na silo, ampak zgolj, da bi bilo bolj preprosto, kot, ne vem, bi pač odškrnil špranjo, odprl lino ali preprosto vklopil "bluetooth" ... Ko bi si zaželel, pa čeprav bi bi to velikokrat pomenilo kar "takoj" ... ;)

A je ni. In zahteva trud ...
Kot bi gradil, le da je treba tu nenehno delati na trdnosti temeljev ...Ker kot da temelj, zaupanje, začne usihat', venet', propadat', če zaspiš na lovorikah ...

Kot da se nam včasih "zmešajo" jeziki;
kot da nimamo osnovnega posluha ne za zadržane vdihe med težko izdavljenimi besedami, ne občutka za predvidevanje medvrstičnih besed;
kot da včasih nimamo "očal", ki bi dešifrirala milijon dimenzionalni svet signalov drugega; kot da ne znamo povezat' besed z "ilustracijami" v očeh;
kot da se moramo znova naučiti pismenk dotika;
kot da včasih ne znamo "piti" iz podarjenih trenutkov popolnosti harmonije zgodbe besed, zvena glasu, resnice pogleda in topline dotika, hkrati pa iz spomina po okusu te skladnosti prezremo lepoto posameznega od njih ...
Odnosi med nami so kot sestavljanka, so kot pesem, kjer vse "šteje" in predstavlja del zgodbe ...  Vsak akord, vsaka nota melodije, vsaka beseda besedila ...

Odnosi med nami, pravzaprav vse v življenju, je pot ...
Lahko bi rekla, da to vem. Teoretično.
A občasno sem "neučakana" ... Kot da se, tudi iz zavedanja neizbežne minljivosti, bojim, da bi me življenje prehitelo ...
Neučakana od okusa spomina trenutkov, ko je uglašenost tako močna, da z vsem bitjem čutim, da o tem sanjam, da po tem hrepenim, da je "to preprosto to";
neučakana, kdaj, od kot da "mencanja" na mestu;
neučakana, včasih, od kot da vrtenja v krogu in tipanja za nečim ... Nečim, kar slutim, si želim, a hkrati ob misli, da bi to isto v polnosti podarjala, čutim lastno nebogljenost in nemoč ...
No tole, niti sama ne znam tega povedat' z besedami, hkrati pa si želim, da bi smela "pošpegat" v misli in srce drugega ...

Pa se spet potrjuje misel, ki sem jo nekje prebrala, da smo si najbliže takrat, ko smo varuhi samote drug drugega ... Predvsem pa, da smo drug drugemu nikoli do konca odkrite zgodbe in neskončen, nenadomestljiv in nezaslužen dar. Čeprav nihče popoln in vsak unikat!