"Tanka črta" ...

Zadnje čase se mi, medtem ko se "izgubljam" v dialogu z lastnimi mislimi, večkrat, kot "rezultat", pojavlja izraz "tanka črta"...
Finost linije te"črte" je vzporedna s človekovo občutljivostjo, zaznavanjem, empatijo, ter se tako kdaj zdi komaj opazna ...
No, ljudje, katerih "jaz" kot fijakarski konj sledi zastavljenim ciljem, nimajo teh težav... ;)
 A njihovo življenje in spomini so v primerjavi s čutečimi, za današnji svet "preobčutljivimi" (in nalepko, da spadaš med te, si dandanes sploh ni težko prislužit' ;)) posamezniki, kot sodobna, hladna in motona čakalnica, ki sicer funkcionalno res služi svojemu namenu, a ob mogočnosti katedrale, ki z neskončnimi detajli jemlje dih, lahko ponudi le odmevajočo praznino bivanja, kjer pehanje za " imeti" služi kot zavajajoči kompas ...

Življenje je kot ornament, kjer iz drobnih, na videz vsakdanje nepomembnih odločitev, nastaja unikaten motiv ...
In najlepši "vzorčki" ne nastanejo, ko "se rine z glavo skozi zid" , ampak iz sledi odločitev ljudi, ki življenje okušajo, ga vonjajo in se ga občudujoče dotikajo, medtem ko s pozornim pogledom in občutljivim ušesom skušajo ujeti tudi nianse drugega ...
Najlepši motivi se izrišejo, ko v življenju "naprej-za lastnimi cilji", ni več "obvezna smer", ampak, ko je človeku dana moč in modrost, da popusti "prijem" svinčnika lastne zgodbe, ter je pripravljen, navkljub močno željenim ciljem, sprejet', da ne bo "konec sveta", če se zasuče drugače. Še več, da dopušča, da je Nekdo, ki ima mogoče res drugačen scenarij, a z zanesljivo dobrim končnim izidom ...

A najbolj bogata ornamentika ne izključuje solz, ne znoja, ne trpljenja, niti kapljic srčne krvi...
In včasih je peklensko težko razumet' in vztrajat', še bolj pa, med neskončnimi "zakaji" sprejet', da morajo sanje umret'... Četudi zato, da dajo prostor drugim ...

In sem spet na začetku ...
Tanka črta je med "zaupati" in "opeči se";
med "biti opora" in "dušiti";
med "svetovati"in "pametovati";
med "darovati" in "trgovati"...;
tanka črta med "obrazi ljubezni" in "trni, ki popraskajo srce in dušo"...
A eno je gotovo.
Poti, ki bi brez ovinkov vodila k Cilju, ni.
In človek, ki bi, čeprav ljubi, nikoli ne ranil in ne bil ranjen, se še ni rodil.
In se ne bo.
Ker bi ne bil človek.

"Taki v'l'ki ne jočejo..."

Ko otrok joče, se najde kdo, ki ga, namesto, da bi ga povprašal po razlogu solz, pokara, da taki veliki, sploh še fantje, ne jočejo ... In otrok se počasi uči skrivati prizadetost, požirati solze... in nositi masko neustrašnega, ki ga nič ne vrže s tira ...
A na samem, vsaj v sebi navznoter, še vedno, tudi kot odrasel, kdaj pa kdaj joče - če "vzgoja" le ni popolnoma uspela...

Ljudje velikokrat siromašimo drug drugega, ko si prikrivamo nianse razpoloženj, občutij, misli in strahov ... In to največkrat zato, ker bi s tem priznali svojo nepopolnost v ranljivosti, pokazali svojo ranjenost, ter tako tvegali, da pade "perfect look", ki ga želimo kazat' navzven.
A notranji glas želi razkriti jaz in njegov pravi obraz ... Ker smo spočeti, rojeni, ustvarjeni za pristnost ...
Nekateri resni, drugi otožni ali zasanjani;
nekateri samotarji in redkobesedneži, drugi družabni "vicmaherji" ali kot razigrane "fedrce";
nekateri kot "buldožerji brez filtra" in drugi kot dišeče vijolice;
nekateri iskreni kot odprte knjige in drugi kot nikoli odkrita skrivnost...
Vsak drugačen in neponovljiv, vsak unikat...
Dokler to smemo biti, dokler drug drugemu to dopustimo,
dokler različnost jemljemo kot darilo in ne kot nekaj, kar drugemu poetiketira s "čuden,  preobčutljiv, otročji..", če ne kdaj celo "čudaški"...

A notranji glas želi razkriti jaz in njegov pravi obraz ...
In išče. Dokler ne najde...
Nekoga, kjer sme biti "jaz", kjer sme jokat' in se utrgano smejat',
kjer sme biti danes kot plašna srnica, a kdaj drugič kot neustrašna Ivana Orleanska,
kjer sme skakat' po lužah in drugič brez razloga objokan obrisat' "smrkelj", varno objet', v ramo nekoga, ki ga nima rad le, ko bi si zaslužil aplavz na rdeči preprogi, ampak tudi, če se zgodi, da kot osamelec čepi na pogorišču lastnih sanj ali skritih pričakovanj drugih...
Išče,  dokler ne najde nekoga, kjer sme biti res, v polnosti, jaz...

Hmm, se da razumet', kaj želim povedat'?
Dovolimo drug drugemu biti,
dovolimo si dihati brez kalupa pričakovanj, brez korzeta "ti bi moral", brez steznika "narobe čutiš, misliš",
dovolimo biti drug drugemu dar, presenečenje in nikoli do konca razkrita skrivnost...

Ku-kuc v misli mame... ;)

Ničkolikrat, ko so bili otroci majhni in so bile ure naporne ter noči dolge, ker so poganjali zobki, ker so se z nenačrtovanim obračanjem želodčkov praznile police z rjuhami in polnili bobni pralnega stroja, ali pa je izgledalo kot da se, vsi "zdravi kot dren", gremo dvoboj "kdo bo koga", sem si v sebi rekla: "Da še tole preživimo, da še tole mine..."

A na trenutke kot da se mi že kolca za tistimi časi, sploh ko se zdi da se okoliščine "postavijo" tako, da boleče, v hitrejšem tempu kot bi si želela, trgajo nitke...
...In sem fizično tu, z glavo in srcem pa tam...
Skoraj čutim kako zadržujem dih in spremljam vsak tvoj izraz na obrazu, moje drago veliko dete, ki mi tako jasno izda kdaj nisi zadovoljna... In si želim, da bi me danes lahko s kotičkom očesa ujela, ponosno nate... Kot ob prvih korakih, prvih besedah, prvih metrih s kolesom... A daru bilokacije nimam, zato v tem popoldnevu tebi namenjene dobre misli množim na visoko potenco ... In gledam na uro... ter se občutno zavedam, da se mi o pod črto nabrani količini adrenalina v letih odraščanja štirih čmrljev (ki se vedno bolj zdijo le trenutek) še vedno ne sanja. :)
In sem hvaležna za bolj "ribji spomin"..., ter da "gnile jabke", ki jih, če jih ni moč pozabiti, zmorem sprejet', pa čeprav "pocukrane" z "že mora tako bit'..."

Ja, "vzamem nazaj" vse tiste skrito tihe misli o mamah, ki so se mi v starosti  zdajšnjih letih mojih otrok zdele smešne, ker so pokazale, da trepetajo za "ptičke", ki se učijo "leteti" dlje od domačega kraja...
Ker se mi vedno bolj dozdeva, da se hitri utrip drobnega, še nerojenega srčka v najnežnejši zibeli trebuha mame, "zlije v večni "duet" z utripom maminega srca...
Za vedno. Da trepeta.
Kdaj v skrbi, a vedno iz ljubezni ...

In nehote se mi prikrade misel na "moje" nedelje čez desetletji ali dve ...
Kje bodo vsi? Bodo izživeli sanje, bodo živeli polno? In kje bom jaz? Kaj bo smisel, ki me bo gnal v vsak nov dan? Kako je, ko odrastejo? Ko te "ne potrebujejo"?
Kakorkoli, slutim, čutim, vem, da razdalje nimajo v oblasti ljubezni ... In da se le "ne izgubijo" v labirintih sveta, pa bom vsak dan bolj premikala meje v hvaležnosti zakoreninjene sreče... In se med ponavljanjem: "Bog, varuj jih...", neopazno spremenila v rahlo pripognjeno mam'co s spokojem na obrazu... :) ;)

Ko se hiša, ob jutrih, kot da izprazni ....

 Ko se na določeno reč, razmere, obdobje... človek navadi, jih jemlje za tako samoumevne, da opazi šele, če se spremenijo na hitro, čez noč, če jih naenkrat ni ...
Ja, ko se oziram nazaj, šele opazim koliko vsega se mi je v življenju že zgodilo, nekaj načrtovano, še več pa kar tako mimogrede...in postalo tako zelo del mene, da se, če manjka, ne čutim celo ...

Bila so obdobja, ko se je vse vrtelo okrog "kupčkov", kasneje bušk in kahlice ..:),  in zdaj, pri zadnji četrtini "podmladka", ne delamo niti muhe, kaj šele slona, iz za pol koruznega zrna velikih mlečnih zob, ki dajejo prostor novim ...
A vseh "novosti", sploh kot mama, ne sprejemam tako na "easy" kot to, da je zdaj, vsaj večino noči, tudi moja vzmetnica (pa so mi eni najlepših trenutkov, ko se me oklepajo drobne, tople in dotika željne rokice) res široka "90" in se ne zbujam več ob vsakem stoku malih čmrljev, ampak le še ko kateri od njih glasno govori, se smeji med  spanjem ;), ter da ob odhodu z doma, pa čeprav le za kratek obisk, ne zgledam več (ker so "punkli" rezervnih oblačil za vsakega od otrok preteklost) kot bi se selila za stalno...

Ja, spremembe se dogajajo, obdobja menjavajo, a pestrost, vsaj zaenkrat, še ostaja ...
So dnevi, so ure, ko hišo razganja od vrišča, smeha, pa tudi od tonov, ki jih je hitro polna mera, in se sproščajo ob brušenju karakterjev, še bolj pa, ker "zakaj jaz gnoji jezičke bolj od uree", ter togota trenira glasilke do komaj zdržnih frekvenc ... In takrat je vse, kar si želim, par minut tišine, miru ...
Spet drugič se iz kotov plazi samota in me z nostalgijo po časih, ko so se drobne ročice stegovale v naročje, ovija v otožnost ... Ja, še vedno se učim živeti ure, ko se le moj glas nemo odbija med stenami doma, ki se sleherni dan iz naglice jutra, z zadnjim šolarskim adijo, spremeni v veliko večjo hišo kot v resnici je ...

Lovke tišine so nepredvidljive ...
Včasih so kot varno zavetje  mislim, ki človeka ovijajo v toplino, sploh ko je spomin na kakšne lepe trenutke čisto svež in dehtijo od hvaležnosti ...
A vedno ni tako. Včasih kot da ta ista tišina ubija, a hkrati kot da mi je tuja tudi ljuba melodija, kaj šele, da bi si zraven, pa četudi "fauš" več kot za pol tona, vsaj polglasno, pela ...
Taki trenutki so mi še vedno "muka", ker se čutim otopelo in nato bolj utrujeno kot če bi "štihala" vrt ...

 Vem, da bom "rešena", ko bom uspela nekomu povedat', ko bom nekoga spustila v svoj svet, ko si bom dovolila biti resnična,
pa čeprav v tej resničnosti, v tistem trenutku ni nasmeha in iskric v očeh ...
Vem, da bo posijalo sonce, ko mi bo nekdo dal vedet' to, kar itak vem ...
Da življenje le menja poglavja, a ne izgublja smisla ...
Vem, da bo posijalo sonce, ko mi bo nekdo preprosto dal čutiti, če že ne povedal, da me je vesel.
In me objel. Kar tako.
In do takrat, ko bo velika "tamala" punca, vzporedno s pritiskom na kljuko, zaklicala" "Mamiii", minutni kazalec le še parkrat oddrsa svoj cel krog ...

Kosilo, ko pri nas ni nikogar, ki bi ne bil lačen ;)

Ena izmed jedi, ki so je otroci vedno veseli, je zagotovo pica. Včasih mi je delalo preglavice testo. Enkrat pretrdo, drugič je preveč vzhajalo in posledično so na krožnikih ostajali robovi pice ... Poskusila sem par možnih variant. Največkrat sem se odločila za varianto s pivom. Iz zlatorogove zakladnice.
Dokler nisem dobila recepta od gospe, ki izhaja iz družine, ki gurmansko zna razvajati brbončice. Kako ne, ko pa jim je to skoraj položeno v gene. Nima vsak dedka, ki je v osemdesetih imel kuharsko oddajo, izdal knjigo..in kuhal vsej takratni "smetani", vključno s Titom. Mojster Ivačič.

Sestavine:
400-500g moke
1 kocka kvasa
1 žlička medu
1 žlička kisle smetane
2 žlički olja
1 skodelica mleka
1 kavna skodelica vode
sol (sama testa, kadar ga nameravam obložiti s šunko, ne solim, saj je v le-tej in siru soli več kot dovolj)

Sama testo razdelim na dvoje, saj ga je količinsko dovolj za dve pici v velikosti pekača pečice.
S čim obložiti pico, je stvar okusa, a v sezoni špargljev bi bilo noro pozabiti nanje. ;)

Pečem jo v predhodno, na maksimum, ogreti pečici...in nato pečeno posujem z origanom.
Njami!
Poleg pa le še skledo sveže solate in kosilo je pripravljeno.
Dober tek!


p.s. Recepti se bodo, od zdaj naprej, zbirali pod zavihkom Prazen žakelj ne stoji pokonci.

Tam, kjer se svet neha ...

Zadnjič me je paketni dostavljalec, ko sem mu začela opisovati pot do nas, prekinil, ker da zdaj že ve kje smo ... "Tam, kjer se svet neha." 
Nasmejal me je. :)
A verjetno je za nekoga, ki živi v samem centru katerega izmed večjih mest, dolina med dvema grebenoma, čeprav še 10km ne do prve, s črno obrobljene table z imenom kraja, res "Bogu za hrbtom". In po pod čudnim kotom prislonjeni "ravnini" posejane domačije, ob katerih se, večkrat brez enega samega "drota", mirno pasejo konjički in koze, ki so jih domači otroci poimenovali z Lepotičko, Iskrico in podobnimi imeni, že na pol eksotika ... Za ur'co ali dve. No, mogoče za eno popoldne.
 To je ravno na meji, da ob obhodu od ene živali do druge, še ne pogrešaš mobilnega signala, ter kakšno modro izjavo ;), da  nam je pa tu res fajn, ko imamo vse doma. Čist' bio. Od solate do "šniclja".

A podeželje in življenje na "periferiji" ima, tudi ali pa sploh, za družine z otroki več obrazov ... A minusov je manj in se pokažejo kasneje.
Otroci odraščajo v naravi in z njo. Imajo pristen stik z živalmi in vedo, da le te morajo jesti vsak dan, če se ti da jih krmiti ali ne, ter da jim je treba hlev, dokler ne gredo na pašo, tudi redno čistiti. Čeprav "drek" od najbolj luškanega žrebička ravno tako smrdi ...
Dokaze pristnega stika z zemljo vsak večer ščetkamo izza nohtov. :) Škarjic za nohte pa bi do pozne jeseni skoraj ne rabili, saj jih, še preveč "v živo", spilijo pri vsakodnevni igri na najljubšem igrišču (beri: kup peska) in peki peščenih potičk ...
Do tu si upam trditi, da so, čeprav večkrat s potolčenimi koleni, svobodni do maksimuma. In v prednosti pred svojimi mestnimi vrstniki. Čeprav jim niti pomične stopnice niso nič kaj bolj domače od bowlinga...
A ko pride obdobje, ko otroci postanejo "vozači", se prične druga "pesem", ki ne le, da jim budilko premakne za urico ali več nazaj, ampak terja usklajevanje cele družine, kar kdaj, z dnevnimi vožnjami v mesto in nazaj, pomeni družinskemu avtomobilu "naklepati" kilometrov za pol poti do morja ...
In to je, zaenkrat, navkljub temu, da moje mestne kolegice kupujejo vstopnice za fitnes ter izbirajo "casual outfit", jaz pa gumijaste rokavice in "krokse", ki so še najbolj praktični za neštete korake od njive do "štale", edini omembe vreden "minus" tega, da se zbujam "tam, kjer se svet neha"...