Ja, ko se oziram nazaj, šele opazim koliko vsega se mi je v življenju že zgodilo, nekaj načrtovano, še več pa kar tako mimogrede...in postalo tako zelo del mene, da se, če manjka, ne čutim celo ...
Bila so obdobja, ko se je vse vrtelo okrog "kupčkov", kasneje bušk in kahlice ..:), in zdaj, pri zadnji četrtini "podmladka", ne delamo niti muhe, kaj šele slona, iz za pol koruznega zrna velikih mlečnih zob, ki dajejo prostor novim ...
A vseh "novosti", sploh kot mama, ne sprejemam tako na "easy" kot to, da je zdaj, vsaj večino noči, tudi moja vzmetnica (pa so mi eni najlepših trenutkov, ko se me oklepajo drobne, tople in dotika željne rokice) res široka "90" in se ne zbujam več ob vsakem stoku malih čmrljev, ampak le še ko kateri od njih glasno govori, se smeji med spanjem ;), ter da ob odhodu z doma, pa čeprav le za kratek obisk, ne zgledam več (ker so "punkli" rezervnih oblačil za vsakega od otrok preteklost) kot bi se selila za stalno...
Ja, spremembe se dogajajo, obdobja menjavajo, a pestrost, vsaj zaenkrat, še ostaja ...So dnevi, so ure, ko hišo razganja od vrišča, smeha, pa tudi od tonov, ki jih je hitro polna mera, in se sproščajo ob brušenju karakterjev, še bolj pa, ker "zakaj jaz gnoji jezičke bolj od uree", ter togota trenira glasilke do komaj zdržnih frekvenc ... In takrat je vse, kar si želim, par minut tišine, miru ...
Spet drugič se iz kotov plazi samota in me z nostalgijo po časih, ko so se drobne ročice stegovale v naročje, ovija v otožnost ... Ja, še vedno se učim živeti ure, ko se le moj glas nemo odbija med stenami doma, ki se sleherni dan iz naglice jutra, z zadnjim šolarskim adijo, spremeni v veliko večjo hišo kot v resnici je ...
Lovke tišine so nepredvidljive ...
Včasih so kot varno zavetje mislim, ki človeka ovijajo v toplino, sploh ko je spomin na kakšne lepe trenutke čisto svež in dehtijo od hvaležnosti ...
A vedno ni tako. Včasih kot da ta ista tišina ubija, a hkrati kot da mi je tuja tudi ljuba melodija, kaj šele, da bi si zraven, pa četudi "fauš" več kot za pol tona, vsaj polglasno, pela ...
Taki trenutki so mi še vedno "muka", ker se čutim otopelo in nato bolj utrujeno kot če bi "štihala" vrt ...
Vem, da bom "rešena", ko bom uspela nekomu povedat', ko bom nekoga spustila v svoj svet, ko si bom dovolila biti resnična,
pa čeprav v tej resničnosti, v tistem trenutku ni nasmeha in iskric v očeh ...
Vem, da bo posijalo sonce, ko mi bo nekdo dal vedet' to, kar itak vem ...
Da življenje le menja poglavja, a ne izgublja smisla ...
Vem, da bo posijalo sonce, ko mi bo nekdo preprosto dal čutiti, če že ne povedal, da me je vesel.
In me objel. Kar tako.
In do takrat, ko bo velika "tamala" punca, vzporedno s pritiskom na kljuko, zaklicala" "Mamiii", minutni kazalec le še parkrat oddrsa svoj cel krog ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)