A na trenutke kot da se mi že kolca za tistimi časi, sploh ko se zdi da se okoliščine "postavijo" tako, da boleče, v hitrejšem tempu kot bi si želela, trgajo nitke......In sem fizično tu, z glavo in srcem pa tam...
Skoraj čutim kako zadržujem dih in spremljam vsak tvoj izraz na obrazu, moje drago veliko dete, ki mi tako jasno izda kdaj nisi zadovoljna... In si želim, da bi me danes lahko s kotičkom očesa ujela, ponosno nate... Kot ob prvih korakih, prvih besedah, prvih metrih s kolesom... A daru bilokacije nimam, zato v tem popoldnevu tebi namenjene dobre misli množim na visoko potenco ... In gledam na uro... ter se občutno zavedam, da se mi o pod črto nabrani količini adrenalina v letih odraščanja štirih čmrljev (ki se vedno bolj zdijo le trenutek) še vedno ne sanja. :)
In sem hvaležna za bolj "ribji spomin"..., ter da "gnile jabke", ki jih, če jih ni moč pozabiti, zmorem sprejet', pa čeprav "pocukrane" z "že mora tako bit'..."
Ja, "vzamem nazaj" vse tiste skrito tihe misli o mamah, ki so se mi v starosti zdajšnjih letih mojih otrok zdele smešne, ker so pokazale, da trepetajo za "ptičke", ki se učijo "leteti" dlje od domačega kraja...
Ker se mi vedno bolj dozdeva, da se hitri utrip drobnega, še nerojenega srčka v najnežnejši zibeli trebuha mame, "zlije v večni "duet" z utripom maminega srca...
Za vedno. Da trepeta.
Kdaj v skrbi, a vedno iz ljubezni ...
In nehote se mi prikrade misel na "moje" nedelje čez desetletji ali dve ...
Kje bodo vsi? Bodo izživeli sanje, bodo živeli polno? In kje bom jaz? Kaj bo smisel, ki me bo gnal v vsak nov dan? Kako je, ko odrastejo? Ko te "ne potrebujejo"?
Kakorkoli, slutim, čutim, vem, da razdalje nimajo v oblasti ljubezni ... In da se le "ne izgubijo" v labirintih sveta, pa bom vsak dan bolj premikala meje v hvaležnosti zakoreninjene sreče... In se med ponavljanjem: "Bog, varuj jih...", neopazno spremenila v rahlo pripognjeno mam'co s spokojem na obrazu... :) ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)