Nasmejal me je. :)A verjetno je za nekoga, ki živi v samem centru katerega izmed večjih mest, dolina med dvema grebenoma, čeprav še 10km ne do prve, s črno obrobljene table z imenom kraja, res "Bogu za hrbtom". In po pod čudnim kotom prislonjeni "ravnini" posejane domačije, ob katerih se, večkrat brez enega samega "drota", mirno pasejo konjički in koze, ki so jih domači otroci poimenovali z Lepotičko, Iskrico in podobnimi imeni, že na pol eksotika ... Za ur'co ali dve. No, mogoče za eno popoldne.
To je ravno na meji, da ob obhodu od ene živali do druge, še ne pogrešaš mobilnega signala, ter kakšno modro izjavo ;), da nam je pa tu res fajn, ko imamo vse doma. Čist' bio. Od solate do "šniclja".
A podeželje in življenje na "periferiji" ima, tudi ali pa sploh, za družine z otroki več obrazov ... A minusov je manj in se pokažejo kasneje.Otroci odraščajo v naravi in z njo. Imajo pristen stik z živalmi in vedo, da le te morajo jesti vsak dan, če se ti da jih krmiti ali ne, ter da jim je treba hlev, dokler ne gredo na pašo, tudi redno čistiti. Čeprav "drek" od najbolj luškanega žrebička ravno tako smrdi ...
Dokaze pristnega stika z zemljo vsak večer ščetkamo izza nohtov. :) Škarjic za nohte pa bi do pozne jeseni skoraj ne rabili, saj jih, še preveč "v živo", spilijo pri vsakodnevni igri na najljubšem igrišču (beri: kup peska) in peki peščenih potičk ...
Do tu si upam trditi, da so, čeprav večkrat s potolčenimi koleni, svobodni do maksimuma. In v prednosti pred svojimi mestnimi vrstniki. Čeprav jim niti pomične stopnice niso nič kaj bolj domače od bowlinga...
A ko pride obdobje, ko otroci postanejo "vozači", se prične druga "pesem", ki ne le, da jim budilko premakne za urico ali več nazaj, ampak terja usklajevanje cele družine, kar kdaj, z dnevnimi vožnjami v mesto in nazaj, pomeni družinskemu avtomobilu "naklepati" kilometrov za pol poti do morja ...In to je, zaenkrat, navkljub temu, da moje mestne kolegice kupujejo vstopnice za fitnes ter izbirajo "casual outfit", jaz pa gumijaste rokavice in "krokse", ki so še najbolj praktični za neštete korake od njive do "štale", edini omembe vreden "minus" tega, da se zbujam "tam, kjer se svet neha"...
"Čemu človeška beseda, kadar Bog govori ...?"
OdgovoriIzbrišiPa vendarle je potrebna, da nas prebuja in zbudi ...
V in iz dna duše: Milina, Iskrenost, Resničnost!
Kako zelo osvobajajoče in preprosto je Biti.
Bog Te blagoslovi +
Hvala lepa in vse dobro!
IzbrišiTe svobode: "Tam, kjer se svet neha," mestne, tudi primestne mame ne moremo dati otrokom. Smo v stalnem "lovu" za pošastmi sodobnih medijev. Otrok ne moremo zaposliti z enostavnim bivanjem v naravi ob delu na domačiji, kjer imaš lahko vse bio od solate do šniclja...tudi bivanje samo v prostoru doma je tako nenaravno. Potem iščemo zaposlitve za otroke (boš nesel smeti, zloži obleke,...), interesne dejavnosti, se ubadamo s talenti otrok, da bi jim bil čas izpolnjen, da ne bi mislili samo na neumnosti,...Bi šli pogosteje v naravo, a nam za to zmanjka časa, ker smo se tako zaposlili znotraj aktivnosti v domu, pa še daleč je gozd, ni vedno primerno vreme. Saj tudi za delo na domačiji ni, a tam pač ne moreš reči ne. Tudi razumem drugo pesem, otroci "vozači", novozapadli sneg in pluženje še sredi noči,...In se prilagodiš vremenu, enkrat si v kroksih, drugič v škornjih, a svoboden. "Tam, kjer se svet neha."
OdgovoriIzbrišiHvala za dopisano.
IzbrišiVse to je res, a saj poznate tisto, ko se sosedove lesnike zdijo boljše od žlahtnih hrušk na domačem dvorišču... ;) In to velja v "obe smeri".